Indonezija je odločena izboljšati kakovost svojega izobraževanja. Za usmerjanje potrebnih izboljšav so bile izdane številne politike od zgoraj navzdol, od uvedbe obveznega izobraževanja od prvega do devetega razreda leta 1977 do umika politike preverjanj znanja s pomembnimi posledicami za učence (na podlagi njihove uspešnosti) leta 2021. Nobena izmed teh politik pa ne spodbuja šol k izvajanju načrtov za izboljšanje šol, ki bi bili prilagojeni njihovim potrebam. Namesto tega so običajno usmerjene v učinkovitost šol ali zagotavljanje kakovosti. Namen te raziskave je oblikovati okvir za izboljšanje šol, ki bi obsegal področja in kazalnike, kulturno in institucionalno primerne za indonezijsko okolje. Študija uporablja metodologijo sistematičnega pregleda literature, da bi iz korpusa na to tematiko vezane literature o okvirih za izboljšanje šol izluščila in strnila najbolj relevantne in prevladujoče domene. Določena so štiri osrednja področja priporočenih glavnih točk za prizadevanja za izboljšanje šol: 1) poučevanje in učenje; 2) vodenje in upravljanje; 3) ocenjevanje; 4) skupnost in kultura. Raziskava poudarja temeljno vlogo ustreznega zbiranja podatkov na teh področjih. Poleg tega študija obravnava posledice teh nastajajočih področij za akademsko skupnost in oblikovalce politik ter poudarja, kako lahko predlagani okvir pomembno prispeva k piljenju praks in politik za izboljšanje šol v Indoneziji. Podrobni kazalniki podpodročij in področij služijo kot teoretične posledice, ki jih je treba razviti v nadaljnjih raziskavah.
|
