Od Bourdieuja je znano, da likovna apreciacija (človekovo doživljanje oziroma razumevanje likovnih umetnin) zahteva »znanje«. Ta kvalitativna študija se osredinja na raziskovanje likovne apreciacije kot privzgojene zmožnosti, in sicer tako, da preučujemo dve različni skupini muzejskih obiskovalcev: poznavalce in nepoznavalce likovne umetnosti. Raziskava je potekala v Moderni galeriji v Ljubljani. Sodelovalo je triindvajset odraslih, pri čemer smo jih spremljali med njihovim obiskom muzeja. Udeležence smo prosili, da »mislijo na glas«, kar pomeni, da govorijo o tem, kar vidijo, razmišljajo in čutijo ob ogledovanju umetnin. Pred obiskom muzeja smo vsakega udeleženca tudi intervjuvali, da bi pridobili vpogled v njihove izkušnje, povezane z likovno umetnostjo in obiskovanjem muzejev. Analiza podatkov je pokazala, da so nekateri procesi doživljanja oziroma razumevanja umetnin pri obeh skupinah podobni. Poznavalci in nepoznavalci vstopajo v interakcijo z muzejskimi predmeti na fizični in intelektualni ravni; vsebino in formalne značilnosti doživljajo kot celoto; na umetniška dela se čustveno odzivajo; v svoja doživljanja umetnin vnašajo osebne izkušnje; v procesu razumevanja umetnin iščejo muzejsko interpretacijo oziroma informacije. Odkrili pa smo tudi nekatere opazne razlike. Poznavalci umetniška dela bolj razumejo in so pripravljeni vložiti več v doživljanje umetnin, medtem ko nepoznavalci umetniška dela manj razumejo in v doživljanje umetnin vložijo manj. V tem članku se osredinjamo na razlike med obema skupinama: reflektivno in spontano doživljanje oziroma razumevanje umetnosti, nepristransko in pristransko doživljanje oziroma razumevanje umetnosti ter vložek v doživljanje oziroma razumevanje umetnosti. Prispevek se konča s pomenom študije za šolsko poučevanje likovne umetnosti in muzejsko pedagogiko.
|