Razvijanje vzgojno-izobraževalnih strategij, povezanih s trajnostnim razvojem, na področju prostora in okolja je pomembno, ko je oblikovanje kritičnega in zavednega uporabnika arhitekture ena izmed nalog vzgojno-izobraževalnega procesa. Eden izmed ciljev likovne vzgoje mora biti tudi prepoznavanje aktualnih in avtentičnih problemov naše družbe. Med njimi je tudi ozaveščenost o značilnostih naše grajene okolice. Dejansko so naša mesta rezultat časovno-prostorskih nanosov, ki funkcionirajo kot enote vsakodnevne izkušnje okolja. Najstarejše stavbe so znamenite, pomembne točke, ki soustvarjajo edinstveno podobo kolektivnega spomina posamezne kulture. Njihova rušitev bi v veliko primerih prizadela podobo in kulturo mesta. Osrednje vprašanje je, kako razviti programe na vseh stopnjah izobraževanja, s katerimi bi promovirali kritično in odgovorno ravnanje do okolja ter zajeli vse vidike, ki oblikujejo koncept trajnostnega okoljskega razvoja. Vsekakor pa teh strategij ne moremo oblikovati, če nimamo primernih informacij o mnenjih študentov. V prispevku so ta mnenja zbrana in predstavljena. Raziskava o arhitekturnih in okoljskih predstavah je bila izvedena med srednješolskimi dijaki. Ideja raziskave je, da bi bila ena najučinkovitejših kritičnih drž v razmerju do sveta, da razvijemo brezpogojno povezavo umetniškega dela z vsakodnevnimi življenjskimi pogoji, s čimer bi spodbudili vzgojo in izobraževanje kritičnih in odgovornih »uporabnikov« okolja.
|
