V zadnjih desetletjih je razvoj internacionalizacije visokega šolstva revidiral konceptualne okvire visokega šolstva, okrepil njegov obseg in pomembnost, preoblikoval njegov svet in odnose med državami. Vplivnejše univerze pri tem igrajo osrednjo vlogo in so ponudnice znanja, medtem ko šibkejše ustanove in sistemi z manj sredstvi in nižjimi akademskimi standardi zavzemajo obrobno vlogo in so uporabniki tega znanja. Dihotomija centra in periferije v internacionalizaciji visokega šolstva nesporno predstavlja velik izziv ustanovam na periferiji. Za regije v razvoju, kot je Afrika, je visoko šolstvo pomemben instrument pri družbeno-ekonomskem razvoju, ena izmed strategij za izboljšanje in zvišanje kakovosti visokega šolstva pa je prav internacionalizacija. Kljub različnim poskusom, da bi povečali učinke internacionalizacije, ostaja afriško visoko šolstvo periferno, razmerja pa še vedno nesimetrična, neetična in neenakopravna. Poleg nekaterih pozitivnih učinkov je internacionalizacija prinesla tudi zapletene posledice in nove probleme, kot so: beg možganov, sprememba kulturnih vrednot, komodifikacija visokega šolstva, ohranjanje neenakosti med univerzami v razmerju severa in juga idr. Namen prispevka je, da osvetli probleme in nepredvidene posledice internacionalizacije visokega šolstva s posebnim osredinjenjem na Afriko.
|