Simulatorji vožnje se že uporabljajo za usposabljanje voznikov avtobusov, vendar je treba za posamezno nalogo in izbrana merila preveriti, kako dobro odražajo vidno pozornost pri resnični vožnji. Zanimalo nas je, kako velike so razlike med obema pogojema ter ali so pri vseh voznikih podobne. Šest poklicnih voznikov mestnega avtobusa je z očali za sledenje pogledu prevozilo odsek linije v ljubljanskem prometu, tri tedne pozneje pa še njegov digitalni dvojček v simulatorju. Primerjali smo pet osrednjih kazalnikov: delež časa fiksacij v prizoru pred vozilom, povprečno trajanje fiksacij in sakad ter njuno pogostost. Pri nobenem od njih razlika po Holmovem popravku ni bila statistično značilna. Delež časa fiksacij v prizoru pred vozilom je bil v povprečju podoben v obeh pogojih, vendar so široki intervali zaupanja dopuščali tako višje kot nižje vrednosti v simulatorju, zato ne moremo sklepati, da je bila vidna pozornost enaka. Med posameznimi vozniki so bila precejšnja odstopanja v velikosti razlik med pogojema. Pri nekaterih kazalnikih so imeli posamezni vozniki višje vrednosti pri resnični vožnji, drugi pa v simulatorju, čeprav je razvrstitev voznikov pri štirih od petih kazalnikov ostala podobna. Tudi razlike v deležih časa fiksacij po kategorijah objektov, kot so vozila in ogledala, niso bile statistično značilne. V dodatni primerjavi obremenitve z vprašalnikom NASA Task Load Index (NASA-TLX) so vsi vozniki obremenitev v simulatorju ocenili višje, vendar razlika po popravku za večkratno testiranje ni bila statistično značilna. Ugotovitve veljajo za preučevano skupino, odsek in simulator ter ne dokazujejo enakovrednosti vidne pozornosti, veljavnosti simulatorja ali prenosa usposabljanja v resnično vožnjo.
|
