Daoistična miselnost je znana po svojem poudarku na »niču« kot načinu optimalnega življenja v svetu. To optimalno življenje v svetu Zhuangzi 莊子 imenuje »nega življenja« (yangsheng 養生). Ta »nega življenja«, ki jo ponazarja zgodba o mesarju, je bila dojeta kot analogija za zagotavljanje varnosti v nemirnih družbenih časih in hkrati kot satiričen prikaz obrednosti. Vendar pa nobena od dosedanjih interpretacij ne opazi, kako Zhuangzijeva zgodba o mesarju uporablja »smrt« za predstavitev teorije optimalnega življenja. Ta članek analizira smrt v povezavi z »odsotnostjo« (wu 無), »pozabo« (wang 忘) in telesom. Kot zgodba o »življenju skozi umiranje« se ideja »nege življenja« lahko poveže z drugimi temami smrti in umiranja v Zhuangziju, ki paradoksalno vodijo k popolnejši izkušnji, povezavi z daotom in polnosti življenja. S proučitvijo smrti in umiranja v povezavi z metodami kultivacije bo ta članek zagovarjal tezo, da bi bilo treba Zhuangzijevo idejo »nege življenja« razumeti kot »življenje skozi umiranje«.
|