V članku obravnavamo performativno umetniško raziskovanje kot kritično orodje za proučevanje sodobnega Sredozemlja, in sicer z vidika Sardinije; slednjo hkrati razumemo kot geografsko ozemlje in epistemološko polje v dialogu z globalnim jugom. Skozi prizmo nekropolitike, neomaterializma, transkorporealnosti in epistemologije uprizarjanja proučujemo, kako z umetniškimi praksami aktivirati relacijske, afektivne in kritične oblike vednosti na ozemljih, ki nosijo pečat ekstraktivizma, ekološkega nasilja, militarizacije, odseljevanja in izbrisanih zgodovin. Genealoško gledano, se članek začne z delom Legarsi alla montagna (Maria Lai); na tej podlagi analizira dela CAMPOSUD, Parade for the River Tirso (Andreco), The Last Lamentation (Valentina Medda) ter Attuning to / Resonating with (Sulcis) (Nicola Di Croce). Navedene študije primerov beremo kot prakse, ki jih zaznamuje odmik od lokacijske specifičnosti (angl. site specificity – op. prev.) k oblikam uglašenosti (angl. attunement – op. prev.), poslušanja, participacije in intra-akcije z ozemlji, vodami, prikaznimi in več-kot-človeškim. Avtorica trdi, da v Sredozemlju prikazni performans ne reprezentira le nekropolitičnih pokrajin, temveč ustvarja pogoje, v katerih lahko tisti, ki so mrtvi, utišani, nečloveški in kontaminirani, sploh postanejo vidni – s čimer se odpira za to, kar sama imenuje epistemološko razoroževanje.
|
