Jezik je komunikacijski sistem, ki ga tvorijo znaki, simboli, kretnje in podobno. V slikanicah, posebni vrsti otroških knjig, lahko slike obravnavamo kot vizualni jezik, saj avtorji z njihovo pomočjo bralcem posredujejo vsebino. A kulturne konotacije, ki izhajajo iz slikovno-besednega jezikovnega sistema slikanic, so z več vidikov omejene. Dosedanje raziskave so tako opozorile na prisotnost stereotipov o Kitajcih in kitajski kulturi v ameriških slikanicah. Z uporabo mešanega metodološkega pristopa smo iz prvotnega vzorca 3000 slikanic izbrali 78 slikanic, katerih avtorji so Američani oz. Američani kitajskih korenin. S pomočjo diskurzivne analize izbranih del smo proučili primere napačnega prikazovanja kitajske kulture in ugotavljali razloge zanje. Rezultati analize so osvetlili tri glavne vrste napačnega prikazovanja kitajske kulture v slikanicah: (1) celosten pogled na kitajsko kulturo je zastrt zaradi pretirane pozornosti, namenjene izbranim kulturnim simbolom, kot sta kitajski zmaj in pomladni festival; (2) mešanica prvin različnih azijskih kultur v vizualnem in pisnem jeziku spodkopava edinstvenost kitajske kulture; (3) netočnost informacij zmanjšuje pristnost prikaza kitajske kulture. Opisano prikazovanje je posledica ameriškega odnosa do večkulturnosti in do Američanov kitajskih korenin, privede pa do naslednjih težav: (1) kitajska kultura in kultura Američanov kitajskih korenin sta prikazani kot eno; (2) kitajska kultura je prikazana kot statična, kar povzroča grobo homogenizacijo; (3) izletniški odnos do kitajske kulture privede do pretiranega posvečanja kulturnim simbolom. Proučevane slikanice torej utrjujejo napačne predstave in celo stereotipe o Kitajcih in kitajski kulturi.
|
