Prispevek postavlja temelje za prihodnje raziskave o učinkovitosti uvajanja čezjezičnosti pri pouku madžarščine kot tujega jezika (MTJ). Poučevanje jezikov je z leti doživelo pomemben preskok: od frontalnega enojezičnega poučevanja, ki običajno poteka v maternem jeziku učencev in je osredotočeno na učenje slovnice z mehaničnim ponavljanjem, h konceptu popolne potopitve, pri kateri učitelji za razvoj razumevanja in tekočnosti uporabljajo izključno ciljni jezik. Kljub svoji uveljavljenosti metode jezikovne potopitve učence pogosto omejujejo pri izkoriščanju celotnega jezikovnega repertoarja. Po drugi strani čezjezičnost omogoča pouk z uporabo večjezičnih virov. Cenoz & Gorter (2011; 2017) se odločno zavzemata za čezjezičnost v izobraževanju, saj menita, da spodbuja bolj poglobljeno in učinkovitejše učenje jezika. Namen naše raziskave je obogatiti učne načrte za pouk MTJ z uvedbo praks, ki temeljijo na čezjezičnosti in učence spodbujajo, da brez omejitev uporabljajo vse svoje jezikovno znanje. V praktičnem delu raziskave smo se osredotočili na raznovrstno skupino visokošolskih študentov, ki morajo v skladu z zahtevami svojega študijskega programa doseči določeno raven znanja MTJ. V prispevku ugotavljamo, kako lahko strategije čezjezičnosti izboljšajo tako komunikacijske sposobnosti kot študijski uspeh učencev. Kot glavni izziv izpostavljamo omejeno spodbujanje čezjezičnosti pri pouku MTJ, ki še danes v veliki meri temelji na tradicionalnih pristopih. S proučevanjem primernih strategij za uvajanje čezjezičnosti pri pouku želimo prispevati k ustvarjanju učnih okolij, naklonjenih večjezičnosti. Hkrati iščemo načine za spodbuja-nje študentov in učiteljev, da sprejmejo in aktivno uporabljajo čezjezičnost kot trajnosten in inovativen pedagoški pristop
|