Hiter razvoj digitalne tehnologije prinaša spremembe tudi na področju doži-vljanja umrljivosti in transcendence. Nove možnosti za podaljševanje življenja in obljube o neumrljivosti spodbujajo nov razmislek o tem, kdo je pravzaprav človek in kakšno pot razvoja naj ubere, da bo ohranil možnost dostojanstvenega življenja tudi v prihodnje. V prvem delu kritično ovrednotim provokativno delo Yuvala Hararija Homo Deus, ki nakazuje prehod iz conditio humana v conditio posthu-mana, ki ga zaznamujejo želje po nesmrtnosti, sreči in božanskosti. po njegovem prepričanju imajo znotraj digitalne kulture glavno vlogo algoritmi, ki med ljudmi pridobivajo čedalje večje zaupanje. prevladovati začenja pogled, imenovan datai-zem, ki trdi, da je celotna resničnost le skupek podatkov. Ta pogled v drugem delu primerjam s filozofijo organizma Hansa Jonasa, ki v živem organizmu vidi paradi-gmo biti. Živega organizma ni mogoče skrčiti na podatke, zato tudi celotna resnič-nost presega podatkovno raven. Bistveni del živega bitja je njegova umrljivost, ki jo Jonas razume kot breme in blagoslov: brez smrti ni novega življenja. Zadnji del je namenjen teološki refleksiji, v kateri ob prvih treh poglavjih Geneze razmišljam o dvojnem značaju človeškega življenja. Temeljna svetopisemska resnica je, da je človek ustvarjen po Božji podobi, kar pomeni, da je ustvarjen, minljiv, ranljiv in smrten, hkrati pa presežen in poklican k večnosti. osnovna teza prispevka je, da je smrtnost del božjepodobnosti ter da človek prav znotraj svoje telesnosti in min-ljivosti izkuša hrepenenje po preseganju tega sveta in po večnosti. Vera v osebnega Boga pa znotraj redukcionističnega dataizma osvobaja iz ujetosti v determinizem algoritmov in daje pogum za odgovorne odločitve za prihodnost človeštva.
|
