Katoliška Cerkev je skozi zgodovino razvila koncept ‚pravične vojne‘, ki omogoča uporabo orožja za doseganje pravičnih ciljev. Že papež Janez XXIII. pa je v okrožnici „Pacem in Terris“ nakazal premik Katoliške Cerkve od zagovarjanja pravične vojne proti zagovarjanju pacifizma. Katekizem Katoliške Cerkve iz leta 1993 dopušča le še »zakonito obrambo z vojaško silo« (KKC 2308–2310) in ne govori več o pravični vojni. V okrožnici „Fratelli Tutti“ papež Frančišek opozarja na možnost ohlapne razlage koncepta ‚zakonite obrambe‘ in se zavzema za zavračanje vsake oblike vojne. Podobno kot njegovi predhodniki tudi on svetovne voditelje vseskozi poziva k ustavitvi vojn in k vzpostavitvi pravičnega miru na globalni ravni. Vsekakor je edini legitimni cilj vzpostavitev pravičnega miru, vprašanje pa je, ali je na konkretno nasilje pacifizem edini ustrezen krščanski odgovor. Ali ni v določenih skrajnih primerih, ko je država napadena, za obrambo ljudi in ozemlja ustrezen moralni odgovor tudi uporaba vojaške sile? Vojna v Ukrajini pomeni preizkus glede dosledne izvedljivosti Frančiškovega nauka v praksi. Avtor ugotavlja, da podobno kot pri reševanju etičnih dilem na preosta-lih področjih Frančišek tudi na področju etike miru zagovarja visoka etična načela – zavračanje vsake oblike vojne –, v posameznih primerih pa išče največje možno dobro za konkretno prizadete ljudi (legitimna obramba pred nasiljem).
|
