Odnos med mentorjem in učencem loči Hieronimovi deli Vita Pauli in Vita Hilarionis in tke skoraj dedno kontinuiteto med ustanoviteljem in njegovimi nasledniki. Cilj tega članka je prevpraševanje, kako ti odnosi prenosa pričajo o Hieronimovih ambicijah na asketskem in na literarnem področju. Vsak od obeh meniških življenjepisov najprej poskrbi za razjasnitev mesta svojega junaka v vrsti menihov, ki sega nazaj vse do začetkov. Vita Pauli skoraj nič ne govori o asketovem življenju in se osredotoča na srečanje z Antonom, ki v skladu z bibličnimi vzori postane njegov dedič. Po drugi strani Hilarion začne meniško življenje s srečanjem z mentorjem in ga konča s prenosom na enega od svojih učencev. Vsakokrat asketsko oblačilo, najbolj neposredno vidno znamenje meniškega ideala, ki se prenaša od meniha do njegovega učenca, postane simbolična predstavitev tega duhovnega sorodstva. Ta poudarek na prenosu lahko nato razumemo kot okrepitev namena obeh Življenj, da bi bralec postal učenec mentorja, to je opisanega svetnika. Toda ta motiv je za Hieronima tudi sredstvo za opredelitev njegovega mesta v hagiografski literarni tradiciji: je tekmec in obenem posnemovalec Življenja sv. Antona, prvi latinski avtor asketskega življenjepisa, in situdi sam prizadeva ustvariti posnemovalce.
|