Dvoumna zapuščina Martina Lutra, nemškega reformatorja iz 16. stoletja, vključuje njegove čustvene odzive na Aristotelove ideje. Zdi se, da je Lutrova ostra kritika antičnega filozofa v nekaterih njegovih poznih delih zameglila bolj uravnoteženo sprejemanje Aristotela v zgodnjih letih. Poleg tega je treba izpostaviti jasno razlikovanje med Lutrovim pogledom na srednjeveški aristotelizem in izvornimi Aristotelovimi idejami. Pri obravnavi vrednotenja, ki ga je o Aristotelu izražal nemški reformator, je nadalje ključno, razlikovati med vertikalno (coram Deo) in horizontalno (coram hominibus) razsežnostjo človeškega stanja in sporazumevanja. Članek zagovarja stališče, da je kljub izrazitemu zavračanju koristnosti Aristotela za teologijo pri Lutru mogoče opaziti omejeno rabo aristotelskih kategorij na področju političnih in etičnih zadev (vladavina prava v državi in kreposti pri posameznih osebah). Na podlagi Lutrovih zrelih spisov obravnavamo njegovo razumevanje greha, poželenja, opravičenja, božje milosti in človeške volje, saj prav te teme odmevajo skozi njegovo obravnavo Aristotelove filozofske dediščine.
|