Izročitve posameznikov drugi državi v tajnosti

Doria, Maja (avtor), Zagorc, Saša (mentor)

Združene države Amerike so po terorističnih napadih septembra 2001 pričele z intenzivnejšim pregonom terorističnih osumljencev, predvsem članov teroristične organizacije Al Kaida. ZDA so pričele z ˝vojno terorja˝. V ta namen se je vzpostavil oster program tajne izročitve CIA. Del programa tajne izročitve je obsegalo tudi pridržanje v tajnih pripornih objektih CIA, kjer so agenti nad osumljenci terorizma izvajali intenzivne tehnike zasliševanja. Šele več let po izvedenih tajnih izročitvah in po domnevnem zaprtju tajnih pripornih objektov v Evropi so se pred Evropskim sodiščem za človekove pravice znašli primeri tajne izročitve CIA, ki so potekali na evropskem ozemlju. Ta naj bi bila glede na svojo naravo neskladna z več vitalnimi konvencijskimi določili. Sporne so predvsem tehnike zasliševanja, ki lahko pripeljejo do mučenja in arbitrarno incommunicado tajno pridržanje, brez kakršnih koli jamstev, ki predstavlja tudi prisilno izginotje. Sodišče v povezavi s tajnimi izročitvami predstavi, da so države podpisnice Evropske konvencije za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin skladno s svojimi obveznostmi, če so vedele ali bi morale vedeti, da tuji agenti na njihovem ozemlju posameznikom kršijo človekove pravice. Prav tako so odgovorne za kršitev konvencijskih določil, če dopustijo odstranitev posameznika s svojega ozemlja v tujo državo, ko so podani razumni razlogi za domnevo, da obstoji realno tveganje, da bo posameznik, če bo prepeljan v tujo državo, soočen z očitnimi kršitvami konvencijskih pravic oziroma izpostavljen ravnanjem, nasprotnim z določili Evropske konvencije za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Države pogodbenice v domačih postopkih niso izvedle učinkovitih preiskav v zatrjevana dejanja in niso nudile pritožnikom učinkovitih pravnih sredstev, s katerimi bi se odkrile in kaznovale odgovorne osebe, pritožnikom pa bi bila dodeljena odškodnina. V postopku pred ESČP so se sklicevale na državno tajnost, ali prikazovale napačen potek dogodkov. V primerih tajnih izročitev je Sodišče odločilo, da so države, ki so na kakršenkoli način, aktivno ali pasivno sodelovale pri programu tajne izročitve CIA odgovorne za procesno in materialno kršitev 3. in 5. člena Konvencije, 8. člena in 13. člena v povezavi s 3., 5. in 8. členom Konvencije. Pri pritožnikih, prepeljanih v zaliv Guantanamo pa še kršitev 1. odstavka 6. člena Konvencije. Sodišče je odločilo še, da država krši tudi 2. in 3. člen v povezavi s 1. členom Protokola št. 6 h Konvenciji, ko dopusti transfer posameznika in pri tem obstoji znatno in predvidljivo tveganje, da bo v tuji državi obsojen na smrtno kazen. V primerih, ko je država pridobila ustrezna diplomatska zagotovila, ki so odvrnila tveganja kršitev določb Konvencije, Sodišče pritožbe ni dopustilo. Ugotovitev kršitve konvencijskih določil je skladna tudi s predhodno sodno prakso ESČP.

• Jezik: Slovenski jezik
• Ključne besede: evropsko sodišče za človekove pravice, evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, program tajne izročitve, tajen priporni objekt, mučenje, državna tajnost, jurisdikcija države, prisilno izginotje
• Vrsta gradiva: Magistrsko delo/naloga
• Organizacija: PF - Pravna fakulteta
• Leto izida: 2017
• PID: 20.500.12556/RUL-92386
• COBISS.SI-ID: 15631185
• Datum objave v RUL: 30.05.2017

Sekundarni jezik

• Jezik: Angleški jezik
• Naslov: Extradition of individuals to other country in secrecy

Izvleček

After the terrorist attack on the September 11, 2001, USA began with even more intensive prosecution of terrorist suspects, especially members of the terrorist organisation Al-Qaida. USA began with the war on terror. It established the Rendition Programme, led by the CIA. The terrorist suspects were detained in the CIA black sites, where they were subject to enhanced and unauthorised interrogation techniques. It was not until many years after the extraordinary renditions took place on the European soil, when the first cases of the CIA rendition programme appeared in front of the European Court of Human Rights. The programme is supposed to violate vital articles of the European Convention for the Protection of Human Rights and Fundamental Freedoms. The most controversial elements of extraordinary rendition are interrogation techniques, which can amount to torture and arbitrary incommunicado secret detention, also known as enforced disappearance. In the context of extraordinary rendition, the ECtHR established that Contracting States, which know or ought to know at the relevant time, that the foreign agents violate the human rights of a person on its territory, but remained passive or even actively cooperated with CIA, are therefore responsible for those violations. The sending states are as well responsible for the violation of the ECHR, by enabling the CIA to remove an applicant from its territory, where there were substantial grounds for believing, that if removed from the Contracting State, an applicant would be exposed to a real risk of being subject to a flagrant breach of human rights or treatment contrary to the Convention. The Contracting States did not carry out an effective and thorough investigation and did not avail an effective remedy before a national authority, capable of leading to the identification and punishment of those responsible and to an award of compensation. In the proceedings in front of the Court, the Contracting States inovked state secrecy or illustrated wrong course of events. In the cases of extraordinary rendition, the Court found that the Contracting States, which actively or passively cooperated in the CIA rendition programme, are responsible for the violation of Articles 3, 5, 8 and 13 in the conjunction with Articles 3, 5 and 8 of the Convention. In the cases where terrorist suspects were further transferred to the Guantanamo Bay, respondent states violated the first paragraph of Article 6 of the Convention. The Court also further held that the Contracting States violate Articles 2 and 3 taken together with Article 1 of Protocol No. 6 of the Convention, by allowing the transfer of an applicant to a foreign country, when there was a substantial and foreseeable risk that an applicant could be subject to death penalty. In the cases, where states requested and received diplomatic assurances, the Court dismissed applicants` Article 3 claims. The decisions of the Court in the given cases of the extraordinary rendition are coherent with the jurisprudence of the Court.

• Ključne besede: european court of human rights, european convention for the protection of human rights and fundamental freedoms, extraordinary rendition programme, secret detention facility, torture, state secrecy, jurisdiction, enforced disappearance