Teoretska psihoanaliza, kakor se je razvijala od Jacquesa Lacana do Slavoja Žižka, se ponuja kot ustrezno konceptualno orodje za premislek Obamove politične retorike kot postmodernega marketinškega diskurza, ki ne cilja na zadovoljevanje potrošnikove potrebe in/ali zahteve, marveč na diskurzivno zajetje njihovih želja v svoj fantazmatski okvir. Članek analizira retoriko Obamovih predsedniških kampanj iz let 2008 ter 2012 in sloviti govor v Kairu z leta 2009 kot primere, kako trije slogani Yes we can!, Hope in Forward! utelešajo tri nezavedne scenarije ameriškega sna. Vsi trije so opredeljeni kot označevalci gospodarji Obamovega praznega govora, lacanovskega koncepta, ki omogoča razumevanje vzponov in padcev zanosa karizmatičnega Obamovega učinka.
|