Na primeru fotografa Ki-chan Kima članek proučuje, kako se je oblikovala tradicija korejske dokumentarne fotografije glede na predmet, stil in pogled. Nastala je kot humanistični odgovor na trdo družbeno stvarnost v letih po 1940, v zatiralskem političnem ozračju za fotografe, ki so slikali družbeno občutljive teme. Za to obdobje je zato značilen kompromis med vlogo umetnosti ter vlogo razkrivanja socialnih nepravičnosti. Kim z dokumentiranjem stranskih ulic Seula spreminja tematiko s širokimi družbenimi implikacijami v introspektivno pripoved osebnega spomina.
|