Novi intelektualci so se v moderni kitajski zgodovini pojavili kot ključna sila pri spodbujanju družbenega napredka. Močno jih je zaznamovala zahodna demokratična misel, ki je oblikovala njihov izraziti občutek za narodnostna vprašanja in politično udeležbo. V središču njihovih prepričanj je bila ideja, da »blaginja in moč države temeljita na opolnomočenem ljudstvu«, pri čemer so ljudje postavljeni kot temeljni steber nacionalne moči. Ta ideologija se je seveda razširila tudi na področje diplomacije, kjer je postala osnova njihove kritike diplomatskih neuspehov vlade dinastije Qing. Te neuspehe so pripisovali razkrajajočemu se avtokratskemu sistemu, diplomaciji, usmerjeni v interese dinastije namesto ljudstva, ter vztrajanju tajne diplomacije. Kot odgovor so zagovarjali zunanjo politiko, utemeljeno na javnem mnenju in moči množic, s čimer so kitajsko tradicionalno diplomacijo preusmerili od imperialnih interesov k pristopu, osredotočenemu na ljudstvo. Z analizo zgodovinskih prispevkov teh novih intelektualcev lahko bolje razumemo njihovo pomembno vlogo pri demokratizaciji kitajske diplomacije.
|