Na prelomu 20. stoletja so latinskoameriški založniki začeli izdajati španske prevode azijskih filozofskih in verskih klasikov, kar odraža naraščajoče zanimanje za orientalske kulture. Ta porast števila publikacij so poganjale novonastale transnacionalne ezoterične, intelektualne in umetniške mreže. Med omenjenimi besedili s svojo izjemno prilagodljivostjo izstopa Laozi, ki je doživel več interpretativnih premikov, s katerimi se je prilagajal različnim kulturnim in intelektualnim okvirom.
Članek raziskuje medkulturni sprejem Laozija v Latinski Ameriki, osredotoča pa se na to, kako so evropske intelektualne mreže posredovale prevod, interpretacijo in udomačitev besedila v regiji. S pomočjo primerjalne analize treh posodobljenih paradigmatskih prevodov – anarhistično-duhovne interpretacije Edmunda Montagneja, metafizične interpretacije Adolfa Carpia in tradicionalistične interpretacije Onoria Ferrera – študija sledi transatlantski poti besedila ter njegovemu preoblikovanju za latinskoameriško občinstvo. Vsak prevod odraža svojstven interpretativni pristop, ki so ga izoblikovali avtorjevo intelektualno ozadje in cilji. Prevodi skupaj kažejo, kako so se prevajalci spoprijemali z evropskimi okviri, obenem pa naslavljali lokalna intelektualna vprašanja – od kritike zahodne modernosti do postkolonialnih reevalvacij nezahodnih epistemologij, ki so ostale zapletene v mrežo kolonialnih hierarhij znanja.
Na podlagi analize omenjenih primerov članek izpostavlja kompleksnost sprejemanja daoizma v Latinski Ameriki ter izpostavlja globoko zakoreninjena neravnovesja moči znotraj širših intelektualnih mrež, ki so povezovale to regijo z Evropo. Ta dinamika je prispevala h globalnemu kroženju in ponovni interpretaciji omenjenega daoističnega klasika, pri čemer pa je razkrila, da so se, da bi legitimirale nezahodno miselnost, celo protikolonialne kritike pogosto opirale na evrocentrične paradigme.
|