Prispevek vsebuje uvodni pregled zgodovine jezikoslovnih idej (ZJI) v Kitajskem cesarstvu, s poudarkom na njenem pomenu za latinskoameriške akademske kroge. Kitajska metajezikovna misel, ki se je oblikovala v obdobju od padca dinastije Han pa vse do konca cesarstva, vključuje kontinuirane razprave o razmerju med imeni in dejanskostmi, o semantičnih pomenih pisave ter o iskanju pravilne razlage klasičnih besedil iz obdobja Zhou. Čeprav so te teme za kitajsko idejno zgodovino temeljne, so v latinskoameriških akademskih krogih večinoma še neraziskane. Prispevek želi zapolniti to vrzel ter v Latinski Ameriki spodbuditi globlje zanimanje za kitajsko jezikovno filozofijo in tako v globalne razprave o zgodovini jezikoslovne misli vključiti tudi kitajske perspektive. Tako pričujoči članek prispeva k širšim prizadevanjem za dekolonizacijo evrocentričnih modelov in za bolj poglobljeno soočenje z azijskimi idejnimi tradicijami v okviru latinskoameriške humanistike.
|