Medtem ko epistemične skupnosti običajno proučujemo na področju varnosti in političnega svetovanja, v tem članku zagovarjam stališče, da tudi filmski kritiki, kuratorji, akademiki in kulturni organizatorji tvorijo epistemične skupnosti v filmski diplomaciji, katerih interpretativni okviri oblikujejo mednarodna razumevanja državno sponzoriranih projekcij japonskih filmov v tujini. Te skupnosti si ne prizadevajo vplivati na oblikovanje politik, temveč zagotavljajo interpretativne okvire in kulturnim produktom pripisujejo pomen. Čeprav takšne epistemične skupnosti na področju filmske diplomacije obstajajo po vsem svetu, se osredotočam na konkreten primer japonske filmske diplomacije v špansko govorečem latinskoameriškem kontekstu ter na pet filmov: Rašomon, Akira, Čudežno potovanje, Sonatina in Tatiči. V članku razkrijem, da kljub vztrajni in utemeljeni kritiki uradne japonske kulturne promocije zaradi njenega močnega zanašanja na eksotizirajoče in esencialistične diskurze pokažem regionalne epistemične skupnosti presegajo te omejitve. Pokažem, kako in zakaj uradni japonski narativi, ki promovirajo poenotene ter eksotizirane podobe Japonske, sobivajo z bolj niansiranimi in kritičnimi lokalnimi latinskoameriškimi interpretacijami. Te lokalne epistemične skupnosti razkrivajo napetosti, ki so neločljivo povezane z institucionalno kulturno promocijo, in občasno izzivajo poenostavljena uradna branja s tem, da izpostavljajo družbene in politične probleme ter filme povezujejo z globalnimi temami, kot so revščina, potrošništvo, avtoritarnost in eksistencialne tesnobe. S tem latinskoameriške epistemične skupnosti občinstvu ponujajo bogatejše možnosti za medkulturni dialog, ki temelji na skupnih vprašanjih, ki niso značilna izključno za Japonsko. Ta interpretativna pluralnost, ki jo spodbuja njihovo delo, hkrati zapleta japonsko kulturno promocijo in krepi njeno verodostojnost, saj spodbuja globlji in bolj kritičen medkulturni dialog namesto površinske eksotizirane potrošnje.
|