Ta članek raziskuje, kako se je japonski sociolog Mita Munesuke (1937–2022) kritično ukvarjal z zahodno modernostjo prek transkulturne interakcije in preoblikovanja časovnosti. Mita je razvil epistemološki okvir, ki je konceptualiziral nemoderno, skupnostno razumevanje modernosti, pri čemer se je opiral na svoje izkušnje z avtohtonimi kulturami. Namesto da bi te perspektive zavrnil kot zastarele, jih je postavil kot alternativne ontologije linearni, k napredku usmerjeni časovnosti, ki prevladuje v industrijskih družbah. Študija trdi, da je Mitovo bivanje v Mehiki v letih 1974–1975, med katerim je deloval kot gostujoči profesor na El Colegio de México, pomembno vplivalo na njegovo poznejše znanstveno delo ter ustvarjanje njegovega alter ega in psevdonima Maki Yūsuke. S fokusom na delih Kiryū no naru oto: Kōkyō suru komyūn (Zvok zračnih tokov: simfonija skupnosti, 1977) in Jikan no hikaku shakaigaku (Primerjalna sociologija časa, 1981), ki sta bili obe objavljeni pod psevdonimom Maki Yūsuke, ta analiza prikazuje, kako je Mita uporabil nov narativni glas in ustvarjalne sociološke argumente, da je mehiške, avtohtone ter japonske izkušnje postavil kot mesta upora proti linearni zasnovi časa v zahodni modernosti. Posebna pozornost je namenjena Mitovi označitvi Latinske Amerike kot njegove »druge duhovne domovine«. Te ugotovitve so umeščene v kontekst japonske dobe razočaranja po letu 1968, za katero je bila značilna kritika znanstvene racionalnosti in razvojnih ideologij. Članek zaključuje, da je Mitov projekt ciljal na ponovno konceptualizacijo moderne subjektivnosti in socialne organizacije s spodbujanjem globljega ukvarjanja z avtohtonimi svetovnimi nazori ter duhovnimi praksami. Poleg tega predlaga nadaljnje proučevanje odmevov in skupnih tem, ki so jih japonski znanstveniki ter pisatelji videli v latinskoameriških kulturah, saj ti predstavljajo nove poti za raziskovanje povezav med tema dvema regijama.
|