Članek preučuje, kako so zgodnji sodobni kitajski literati integrirali jezuitsko znanje o Amerikah v dinamičnem procesu kulturnih pogajanj, pri čemer so izpodbijali redukcionistične pripovedi o pasivnem sprejemanju ali enostranski evropski difuziji. Konec 16. stoletja so jezuitski misijonarji sredi vse večje globalne povezanosti in živahne kitajske kulture tiska skupaj s kitajskimi sodelavci razvili strateški pristop, osredotočen na tiskana dela, vključno s svetovnimi zemljevidi in geografskimi razpravami. Članek sprva izpostavi, da so jezuiti zavestno »kodirali« tuje znanje s prisvajanjem kitajske terminologije, formatov in kozmoloških okvirov ter prilagodili svoje opise obeh Amerik lokalnim predstavam o nenavadnem, čudovitem in eksotičnem; nato pa poudari, da kitajski učenjaki tega gradiva niso zgolj sprejeli ali zavrnili, temveč so ga aktivno »dekodirali« in na novo interpretirali znotraj svojih intelektualnih obzorij. Nadalje trdi, da je ta proces privedel do asimilacije obeh Amerik v uveljavljene kategorije neznanega in izjemnega, pogosto v povezavi z oddaljenimi ter neznanimi deželami, kar je ustvarilo kompleksne oblike udomačitve in integracije. Medtem ko so uradne zbirke ohranile jezuitske zapise predvsem zaradi njihove hevristične vrednosti kot različnih opazovanj sveta, so zasebno napisani zgodovinsko-geografski teksti in zemljevidi na novo zasnovali ter preoblikovali znanje o Amerikah s pomočjo ustvarjalnih povezav s tradicionalnimi kitajskimi geografskimi in zgodovinskimi predstavami. S poudarjanjem interpretativne dejavnosti kitajskih učenjakov ta študija izpostavlja večpolarni model izmenjave znanja, ki ga ne poganja linearna difuzija, temveč kulturno prevajanje, selektivna apropriacija ter intelektualni trendi znotraj zgodnje moderne kitajske geografske in zgodovinske discipline.
|