Članek raziskuje obstoj absolutnega niča v okviru daoistične miselnosti. Študija temelji na fiktivnem dialogu, ki prek kontrastivne analize s pomočjo transkulturne metode sublacije primerja ideje Nishide Kitarōja in Wang Bija. Čeprav je Nishida trdil, da sta osrednja stebra njegove filozofije zgolj zen budizem in zahodna filozofija, bo članek osvetlil pogosto prezrto, a močno vplivno vlogo kitajskega daoizma pri oblikovanju njegovega pojma niča. Menim, da ni naključje, da se Nishida tega daoističnega vpliva ne zaveda, saj predstavlja ta vidik pomanjkljivost ne le v samem Nishidovem delu, temveč tudi v njegovi običajni recepciji. S primerjavo Nishidovih in Wangovih konceptualizacij dinamične (ali »premikajoče se«) sedanjosti bom pokazala, da obe teoriji čas prikazujeta na podoben način, torej kot nastajajoč iz intimne »translokacije« resničnosti. Na tej osnovi bom kritično preverila Nishidov redukcionistični pogled, ki vidi kitajski (ali daoistični) koncept odsotnosti kot omejen zgolj na nasprotje prisotnosti, kar predstavlja poenostavljeno dihotomijo med bitjem in nebitjem. Nasprotno pa trdim, da Wang Bijev pojem izvornega niča ali fundamentalne odsotnosti (benwu 本無) predstavlja subtilno vzporednico z Nishidovim pojmom absolutnega niča (zettai mu 絶対無).
|