Prispevek obravnava klasično japonsko poezijo waka kot obliko jezikovno zgoščenega vnosa pri usvajanju japonščine. Izhajajoč iz modela ARCS kot hevrističnega teoretičnega okvira analizira, kako strukturna omejenost, pomenska zgoščenost in diahrone morfoskladenjske značilnosti oblikujejo interakcijo učencev s pesniškimi besedili. Posebna pozornost je namenjena modalnosti, evidencialnemu označevanju, zanikanju in konvencionalizirani metaforiki v klasični japonščini (kobun). S primerjalno analizo pesniškega jezika in proznih besedil, značilnih za učbenike, prispevek pokaže, da je v pesniškem jeziku jezikovna kompleksnost razporejena drugače glede na obliko, pomen in diskurzno funkcijo. Ugotovitve kažejo, da lahko strukturno omejen pesniški jezikovni vnos spodbuja osredotočeno interpretativno obravnavo besedila ter krepi motivacijo učencev z vključevanjem slovničnih, leksikalnih in pragmatičnih prvin v skladen sistem.
|