Prispevek preučuje razvoj gramatikalizacije in označevalcev za izražanje glagolskega vida v korejščini, pri čemer se osredotoča na spremembe v rabi -go iss- (-고 있-) in -eo iss- (-어 있-) v srednjeveški in sodobni korejščini. V srednjeveški korejščini so ti označevalci izražali dovršnost in progresivnost, pri čemer je -go is- (-고 잇-) označeval trajanje nastalega stanja, -eo is- (-어 잇-) pa je služil širšim funkcijam glagolskega vida. Sčasoma so začeli -go is- povezovati predvsem s progresivno obliko glagolskega vida v sodobni korejščini, medtem ko je -eo is- ohranil svojo vlogo pri označevanju trajanja nastalega stanja, navkljub vse redkejši rabi. Te spremembe v članku umeščamo v širši tipološki okvir in dokazujemo, da je razvoj korejskih označevalcev za izražanje glagolskega vida usklajen s svetovnimi jezikovnimi trendi. V članku kritično pregledamo obstoječo literaturo, izpostavimo vrzeli in predlagamo možnosti za nadaljnjo raziskavo interakcije med pragmatiko, prehodnostjo in vidom v samem procesu gramatikalizacije.
|