Uporabnost metode Rancimat pri razvoju farmacevtskih izdelkov, ki vsebujejo polisorbat ali kopovidon

Strupi, Luka (avtor), Roškar, Robert (mentor), Trdan Lušin, Tina (komentor)

Oksidacija predstavlja eno najpogostejših poti kemijske razgradnje zdravilnih učinkovin, ki lahko pomembno vpliva na stabilnost farmacevtskih izdelkov. Namen magistrske naloge je bil ovrednotiti uporabnost metode Rancimat kot hitrega presejalnega orodja za vrednotenje oksidativne stabilnosti pomožnih snovi v zgodnji fazi razvoja formulacij. Preučevali smo šest vzorcev polisorbatov in štiri vzorce kopovidonov različnih proizvajalcev in kakovostnih razredov ter njihovo povezavo z oksidativno stabilnostjo modelne učinkovine. V magistrski nalogi smo za obe skupini pomožnih snovi razvili in optimizirali metodo Rancimat ter vsem vzorcem določili indukcijske čase. Vpliv posameznih vzorcev smo preučili z vrednotenjem oksidacije modelne učinkovine v kompatibilnostni študiji, v kateri smo pripravili binarne zmesi, jih izpostavili stresnim pogojem in z metodo tekočinske kromatografije ultravisoke ločljivosti določili vsebnost treh razkrojnih produktov modelne učinkovine, povezanih z oksidacijo. Rezultate obeh pristopov smo primerjali s korelacijsko analizo. Pri vzorcih polisorbatov smo izmerili indukcijske čase med 0,89 h in 1,32 h, pri vzorcih kopovidonov pa med 1,05 h in 3,90 h. Najdaljši indukcijski čas smo pri polisorbatih izmerili pri vzorcu Polysorbate 80 NF, Multi-Compendial, pri kopovidonih pa pri vzorcu Plasdone™ S-630 Ultra. Pri analizi binarnih zmesi smo opazili razlike v nastanku razkrojnih produktov med posameznimi vzorci pomožnih snovi. Pri obeh skupinah smo opazili trend, da so krajši indukcijski časi praviloma povezani z večjim nastankom razkrojnih produktov. Znotraj posameznih skupin pomožnih snovi statistično značilne korelacije nismo potrdili. Statistično značilno negativno Spearmanovo korelacijo med indukcijskim časom in skupno vsebnostjo razkrojnih produktov ter njenim povečanjem glede na začetni vzorec smo potrdili pri skupni obravnavi vseh vzorcev pri pogoju 60 °C in 30 % relativne vlažnosti. Rezultati kažejo, da je metoda Rancimat potencialno uporabna kot hitro presejalno orodje za primerjalno vrednotenje oksidativne stabilnosti polisorbatov in kopovidonov. Kljub temu pa metode ni mogoče uporabiti kot nadomestilo za kompatibilnostne študije, temveč lahko služi kot njihovo dopolnilo pri zgodnjem razvoju farmacevtskih izdelkov.

• Jezik: Slovenski jezik
• Ključne besede: Rancimat, HPLC, oksidacija, stabilnost zdravil, kompatibilnostne študije, binarne zmesi, pomožne snovi, polisorbat, kopovidon.
• Vrsta gradiva: Magistrsko delo/naloga
• Tipologija: 2.09 - Magistrsko delo
• Organizacija: FFA - Fakulteta za farmacijo
• Založnik: [L. Strupi]
• Leto izida: 2026
• PID: 20.500.12556/RUL-190437
• UDK: 615.4:54(043.2)
• COBISS.SI-ID: 303684355
• Datum objave v RUL: 29.10.2026

Sekundarni jezik

• Jezik: Angleški jezik
• Naslov: Applicability of the Rancimat method in the development of pharmaceutical products containing polysorbate or copovidone

Izvleček

Oxidation is one of the most common pathways of chemical degradation of active pharmaceutical ingredients and can significantly affect pharmaceutical product stability. This master's thesis aimed to evaluate the applicability of the Rancimat method as a rapid screening tool for assessing the oxidative stability of excipients during early formulation development. We investigated six polysorbate and four copovidone samples from different manufacturers and quality grades and their relationship with the oxidative stability of a model active pharmaceutical ingredient. The Rancimat method was developed and optimized for both excipient groups and induction times were determined for all samples. Their effect on oxidation of the model active pharmaceutical ingredient was evaluated in a compatibility study using binary mixtures exposed to stress conditions. Three oxidation-related degradation products of the model active pharmaceutical ingredient were quantified by ultra high performance liquid chromatography, and the results of both approaches were compared by correlation analysis. Induction times ranged from 0,89 h to 1,32 h for polysorbates and from 1,05 h to 3,90 h for copovidones. The longest induction times were observed for Polysorbate 80 NF, Multi-Compendial and Plasdone™ S-630 Ultra, respectively. Differences in degradation product formation were observed among the excipient samples. In both groups, shorter induction times generally tended to be associated with greater degradation product formation. No statistically significant correlation was confirmed within the individual excipient groups. However, when all samples were analyzed together, a statistically significant negative Spearman correlation was observed between induction time and both the total degradation product content and its increase relative to the initial sample at 60 °C and 30 % relative humidity. The results indicate that the Rancimat method may be useful as a rapid screening tool for the comparative assessment of the oxidative stability of polysorbates and copovidones. Although it cannot replace compatibility studies, it may serve as a complementary tool during early pharmaceutical product development.

• Ključne besede: Rancimat, HPLC, oxidation, drug stability, compatibility studies, binary mixtures, excipients, polysorbate, copovidone.