Diplomsko delo obravnava morfosintaktični status korejskih pridevnikov, katerih obsežno
prekrivanje z glagolsko morfologijo je sprožilo dolgotrajno razpravo med korejsko opisno
tradicijo, ki jih prepoznava kot samostojno besedno vrsto, in formalno-tipološko tradicijo,
ki jih analizira kot glagole stanja z ničtim sedanjiškim morfemom (∅) namesto izraženega -
(neu)n- (Kim 2002). Namesto razsojanja med pozicijama delo sprejme Haspelmathovo
(2010) razlikovanje med primerjalnimi pojmi in opisnimi kategorijami ter pokaže, da tabora
odgovarjata na različni vprašanji (Yi 2025).
Osrednja diagnostika, asimetrija v nedovršni povedni obliki, se izkaže za omejeno na eno
samo paradigmatsko mesto, medtem ko se druge sedanjiške oblike ujemajo. Semantično
ozadje pojasnjuje vloga namernosti in živosti (Yu 2013). Odsotnost primerniške morfologije
se razširi tudi na glagole in prislove prek splošnega operatorja deo. Podrobno so obravnavani
štirje problematični predikati: lokativni kopuli, analizirani prek honorifikativnih oblik,
kopula, ki po distribucijskih testih sodi v pridevniško paradigmo (Choe 2005), sufiks -eo ha-
(Nam 2024) z osebno in logoforično asimetrijo, ter ponovna interpretacija ničtega morfema
kot endoforičnega evidencialnega markerja neposredne izkušnje.
|