Preverjanje skladnosti količin med dokumentom s seznamom količin in BIM-modelom je pogodbena obveznost. Kadar poteka ročno, je postopek zamuden, dovzeten za človeške napake in ne pušča revizijske sledi. Obstoječe raziskave so se ukvarjale predvsem s preverjanjem modelov glede na formalna pravila ali z izpeljavo količin iz modelov. Manj pozornosti so namenile preverjanju neodvisno predloženega dokumenta glede na neodvisno predložen model. Obstoječe rešitve so pretežno preventivne: skladnost vzpostavljajo med izdelavo prek standardov, povezanih verig orodij in skupnih besednjakov. To magistrsko delo obravnava primere, v katerih teh mehanizmov ni, kar je v litovski praksi pogosto. Končne izdelke preučuje takšne, kot so bili prejeti: seznam količin, ki ga ni mogoče strojno brati, in model, skladen s shemo IFC, v katerem so polja za identifikacijo izdelka lahko prazna ali zavajajoča. Magistrsko delo raziskuje, kako zanesljivo je mogoče vrstice seznama količin povezati z elementi modela v pogojih, kakršne prinašajo dejanski končni izdelki, katere lastnosti končnih izdelkov to zanesljivost določajo in kako uspešne so tri družine mehanizmov pri isti nalogi pod enakimi pogoji. V skladu z raziskovanjem na področju oblikovalske znanosti (Design Science Research) razvije okvir za preverjanje ustreznosti (Correspondence Verification Framework), ki združuje ujemanje entitet, izvlekanje na podlagi jezikovnega modela in sklepanje na podlagi znanja v skupnem procesu z eno zamenljivo komponento za reševanje. Okvir je prikazan na treh litovskih projektih gradbenih konstrukcij in ovrednoten glede na referenčne podatke, ki jih je vrstico za vrstico preverila avtorica. Vrednotenje poroča o natančnosti med rešenimi vrsticami, deležu rešenih vrstic glede na stalen nabor vrstic, globini reševanja in razsodbah o doslednosti na ravni vrstic, predstavljenih v obliki opremljenih seznamov količin in težav BCF. Rezultati kažejo, da je ujemanje mogoče vzpostaviti zgolj na podlagi dostavljene vsebine, vendar le na ravni podrobnosti, ki jo končni izdelki podpirajo: praviloma na ravni vrst elementov, na ravni posameznih elementov pa le tam, kjer so podane identifikacijske oznake. Tri družine mehanizmov se med seboj bistveneje razlikujejo po stroških in možnosti revizije kot po dosegljivi kakovosti ujemanja. Okvir daje inženirjem stroškov samodejni prvi pregled podpisanih končnih izdelkov, naročnikom in vodjem BIM pa empirične dokaze o tem, katere informacijske zahteve, zlasti skupna identifikacijska oznaka, naredijo neodvisno dostavljene modele in dokumente preverljive.
|