Podrobno

Materino doživljanje izkušnje zadržanega splava in žalovanja po njem : magistrsko delo
ID Stare, Nadja (Avtor), ID Cvetek, Mateja (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (1,41 MB)
MD5: 876BAA4BF758FFEEB8657EEC4160F120

Izvleček
Zadržani splav je oblika izgube nosečnosti, pri kateri otrok umre, vendar lahko telo še nekaj časa ne kaže jasnih znakov zaključka nosečnosti. Raziskava je bila usmerjena v doživljanje žensk ob zadržanem splavu ter v razumevanje pomenov, ki jih izguba pridobi v odnosu do telesa, žalovanja, materinstva, zdravstvene obravnave in nadaljnjega življenja. V kvalitativni raziskavi je sodelovalo deset žensk z izkušnjo zadržanega splava. Njihove pripovedi so bile analizirane z interpretativno fenomenološko analizo. Rezultati so pokazali izrazito individualnost doživljanja, hkrati pa razkrili nekatere skupne razsežnosti izkušnje. Kot posebej pomemben se je pokazal časovni razkorak med smrtjo otroka in telesnim koncem nosečnosti, zaradi katerega je lahko ženska že vedela za izgubo, medtem ko je njeno telo še naprej kazalo znake nosečnosti. Odnos do telesa je bil različen in je segal od zmanjšanega zaupanja do izkušnje, da telo ve oziroma zmore samo izpeljati proces izgube. Pomembni so bili tudi dostop do informacij, čas in možnost sodelovanja pri odločanju o nadaljnji obravnavi. Žalovanje ni sledilo enotnemu časovnemu poteku, odnos z umrlim otrokom pa se ni nujno končal z njegovo smrtjo. Udeleženke so vez ohranjale na različne načine, razlikovale pa so se tudi v doživljanju materinstva po izgubi. Pomemben vpliv na doživljanje so imeli odzivi zdravstvenih delavcev in bližnjih. Sočutje, priznanje izgube in ustrezna informiranost so predstavljali pomembne oblike podpore, medtem ko so neosebna obravnava, zmanjševanje pomena izgube in njeno obravnavanje predvsem kot medicinskega dogodka lahko poglabljali stisko. Izguba je pri nekaterih udeleženkah vplivala tudi na naslednje nosečnosti, materinstvo, odnos do minljivosti ter doživljanje vere, duhovnosti in smisla. Ugotovitve kažejo, da zadržanega splava ni mogoče razumeti zgolj kot medicinskega dogodka. Enaka diagnoza lahko vključuje zelo različna doživljanja, zato je pomembna individualizirana, informirana in sočutna obravnava, ki ženski omogoča, da sama opredeli pomen svoje izgube.

Jezik:Slovenski jezik
Ključne besede:zadržani splav, perinatalna izguba, žalovanje, materinstvo, doživljanje izgube, osmišljanje izgube, interpretativna fenomenološka analiza
Vrsta gradiva:Magistrsko delo/naloga
Tipologija:2.09 - Magistrsko delo
Organizacija:TEOF - Teološka fakulteta
Status publikacije:Objavljeno
Različica publikacije:Objavljena publikacija
Kraj izida:Ljubljana
Založnik:[N. Stare]
Leto izida:2026
Št. strani:VII, 112, IV str.
PID:20.500.12556/RUL-188461 Povezava se odpre v novem oknu
UDK:159.942.3-055.52-055.2:618.39(043.2)
COBISS.SI-ID:293551619 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:23.09.2026
Število ogledov:112
Število prenosov:24
Metapodatki:XML DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:Mothers’ lived experiences of missed miscarriage and grief following the loss
Izvleček:
Missed miscarriage is a form of pregnancy loss in which the child dies, while the body may continue to show no clear signs that the pregnancy has ended. This study explored women’s lived experiences of missed miscarriage and the meanings that loss acquires in relation to the body, grief, motherhood, healthcare experiences, and life after loss. The qualitative study included ten women who had experienced a missed miscarriage. Their narratives were analysed using interpretative phenomenological analysis. The findings revealed considerable individuality in women’s experiences, while also identifying several shared dimensions. A particularly important aspect was the temporal separation between the death of the child and the physical end of the pregnancy, meaning that a woman could already know about the loss while her body continued to show signs of pregnancy. Women’s relationships with their bodies varied, ranging from diminished trust in the body to an experience of the body as capable of carrying out the process of loss in its own way. Access to information, sufficient time, and the opportunity to participate in decisions regarding further care also emerged as important aspects of their experiences. Grief did not follow a uniform timeline, and the relationship with the deceased child did not necessarily end with the child’s death. Participants maintained this bond in different ways and also differed in how they experienced motherhood after loss. Responses from healthcare professionals and significant others played an important role in their experiences. Compassion, acknowledgement of the loss, and adequate information were experienced as meaningful forms of support, whereas impersonal care, minimisation of the loss, and a tendency to approach it primarily as a medical event could intensify distress. For some participants, the loss also affected subsequent pregnancies, motherhood, their relationship with mortality, and their experiences of faith, spirituality, and meaning. The findings demonstrate that missed miscarriage cannot be understood solely as a medical event. The same medical diagnosis may encompass highly diverse lived experiences, highlighting the importance of individualised, informed, and compassionate care that allows each woman to define the meaning of her loss in accordance with her own experience.

Ključne besede:missed miscarriage, perinatal loss, grief, motherhood, lived experience of loss, meaning-making after loss, interpretative phenomenological analysis

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj