Prispevek proučuje, kako lahko z umetniškim raziskovanjem širimo okoljsko ozaveščenost, in sicer na področju vodne geografije z Beneško laguno kot središčem obravnave. Članek trdi, da utelešene in performativne prakse omogočajo lokacijski način razumevanja ekologije, pri čemer telesna izkušnja, lokacijska specifičnost (angl. site specificity – op. prev.) in čutno zaznavanje delujejo kot orodja za razlago sprememb v okolju. Besedilo izhaja iz raziskovalnega projekta Repeating Eutrophia (2019–), ki je nastal v sodelovanju z umetnico Lauro Santini v okviru kolektiva Confluenze. Projekt temelji na ekoloških pojmih evtrofije, opredeljene kot uravnoteženo stanje hranil v vodnih ekosistemih, in evtrofikacije, ki pomeni čezmerno obogatitev s hranili ter vódi do cvetenja alg, hipoksije in mogočega kolapsa ekosistema. Beseda »repeating« (angl. 'ponavljanje‘ – op. prev.) se navezuje na iterativno strukturo umetniškega procesa, pa tudi na ciklično dinamiko ekološke preobrazbe, ki je predmet raziskave. S performativnimi eksperimenti, participativnimi akcijami in prostorsko odzivnimi praksami se v projektu ekološki procesi prevajajo v čutne izkušnje. Uprizarjanje v tem okviru deluje kot metodološko orodje za čutenje in artikulacijo sprememb v okolju ter dopolnjuje znanstvene načine opazovanja ekološkega stanja. Projekt se je razvijal skozi sedem iterativnih epizod; vse so v različnih umetniških formatih obravnavale napetost med ekološkim ravnotežjem in presežkom. Čeprav so korenine projekta Repeating Eutrophia v Beneški laguni, deluje kot odprta raziskovalna struktura, ki jo je mogoče razširiti na druge okoljske kontekste.
|
