Članek obravnava truplo usmrčenega zločinca kot paradigmatično prizorišče, kjer se projicirano sovraštvo materializira kot gnusen ostanek. Na podlagi egoanalize Rogozinskega in Cohenove teorije pošasti trdi, da pošastnost ni predhodnica izključitve, temveč nastaja skozi proces, v katerem ego izloči tisto, kar v sebi doživlja kot neznosno – in to napačno prepoznava kot zunanjega sovražnika. Obešanje je analizirano kot sodni spektakel, v katerem mehanizem postane zgodovinsko viden: z obešanjem obsojenega truplo v javnem pogledu postane gnusen ostanek in pridobi vznemirljivo avro izgnanega, toda obenem nenavadno znanega. Članek tako smrtno kazen reinterpretira kot materialno uresničitev logike samospreminjanja sovraštva: ostanek se uteleša v obešenem truplu, ki kristalizira prizadevanje skupnosti, da na zunaj izrazi svoj lastni transgresivni potencial ter ga pretvori v lik, podvržen izključitvi in nasilni sankciji.
|