Študija obravnava delo „Celestina“ španskega pisatelja Fernanda de Rojasa z vidika Bahtinove teorije karnevala in grotesknega realizma ter jo primerjalno povezuje z literarnim svetom Françoisa Rabelaisa. Izhaja iz vprašanja, v kolikšni meri je mogoče Rojasovo delo brati kot izraz karnevalskega načina doživljanja sveta, v katerem se prepletajo materialno in abstraktno, visoko in nizko, življenje in smrt. Bahtinovi koncepti se pri tem izkažejo kot ustrezen interpretativni okvir, predvsem z vidika celostne pomenske in idejne zasnove „Celestine“. V prvem delu obravnavamo prekipevajoči materialni princip sveta, ki se najizraziteje kaže v gostiji v devetega dejanja. Povezati ga je mogoče z materialno-telesnim, z dvojno koncepcijo ljubezni pri Rojasu ter z Rabelaisovim upodabljanjem telesnosti in ljubezni. Čeprav Rojas telo obravnava na način, primerljiv z Rabelaisovim, pa groteskne telesne podobe pri njem ostajajo preveč bežne za razvito estetiko grotesknega realizma. Plodnejša se zato pokaže analiza karnevalizacije zavesti, predvsem na primeru likov Celestine in Panurga. Oba sta sicer ambivalentni in nepopolni karnevalski figuri: Celestina svojo karnevalsko samoupodabljanje izmenjuje z dobičkonosno opreznostjo, Panurgov strah pred „rogaštvom“ v Tretji knjigi pa razkriva težnjo po gotovosti in nadzoru nad spremenljivostjo človeške usode. Sklepni del primerja žalovanje pri Rojasu in Rabelaisu ter pokaže sorodnost v njunem pojmovanju smrti kot ambivalentnega pojava. Elicija in Areuza se po izgubi ljubimcev znova obrneta k življenju, kar je primerljivo z Gargantuovim prehodom iz žalovanja v veselje ob rojstvu sina. V obeh delih se bolečina in veselje povežeta v podobo vesele smrti, ki se povezuje s cikličnim dojemanjem življenja kot nenehne prenove. Primerjava nazadnje pokaže, da se karneval pri Rojasu ne kaže toliko kot razvita estetika grotesknega realizma, temveč predvsem v odnosu, ki ga junaki razvijejo do življenja, materialnosti, nestanovitnosti in izgube. Čeprav delo „Celestina“ ne izhaja neposredno iz ljudske tržne tradicije, v veliki meri nosi njen pečat. Z Rabelaisom jo povezuje tudi renesančno občutenje življenja, ki se veseli prav njegove spremenljivosti, nedokončanosti in nenehnega prerajanja.
|