Eduard von Hartmann je bil eden najvplivnejših javnih filozofov svojega časa, znan predvsem po svojem delu Filozofija nezavednega. Četudi je bil v političnem pogledu konservativni nacionalist, se je predstavljal kot kulturni in verski reformator ter modernistični zagovornik »religije prihodnosti« in samoodrešitve (avtosoterizma), ki naj bi povezala pesimizem ter panpnevmatistično brezosebno nezavedno z racionalnostjo in individualno odgovornostjo. Prispevek sledi vlogi, ki jo je v njegovem mišljenju igral budizem kot glavni, četudi nikakor ne popoln vzor. Avtor prikaže, na kakšen način je bila Hartmannova etična in simbolna strategija interpretacij utemeljena na pojmu nezavednega ter kako se je približevala ezoteričnim duhovnim diskurzom in se hkrati od njih oddaljevala. Pojasnjuje, kako je ta kontekst vplival na njegovo razlago Daodejinga. Nemški idealizem je razkril enotnost razuma, volje in narave, medtem ko so budistični nauki pokazali, da je svet v svojem bistvu protisloven in iluzoren, kar se izraža skozi nič (praznino), nirvano ter objektivni iluzionizem in fenomenalizem. Hartmannova sekularizirana moralna in simbolna priredba budizma je pomenila resignirano, toda junaško sprejetje trpečega življenja namesto tistega, kar je sam imel za asketsko in kvietistično vdajo. Njegova hermenevtika razkriva modernizirano vizijo budizma. V tem okviru pokaže, da lahko budizem postane vzorčni model za prihodnost, če je le ustrezno reformiran, da poudari junaški odziv na trpljenje in karmo.
|
