Članek obravnava prevladujoče interpretativne pristope k Mencijevi politični filozofiji v sodobnih akademskih razpravah, vključno z realizmom, teorijo pravične vojne in pacifizmom pravične vojne, ter predlaga alternativni interpretativni okvir, utemeljen na pozitivno-pragmatičnem pacifizmu. Glavni doprinos pričujoče študije je dvojen. Prvič, uvaja pogosto prezrto perspektivo pozitivnega pacifizma in zagovarja, da se klasifikacija Mencijeve politične filozofije ne bi smela osredotočati zgolj na njegov odnos do vojne, temveč tudi na pacifistično naravo njegove teorije človečne vladavine. Drugič, ta študija uporabi okvir pragmatičnega pacifizma Olafa Müllerja za razlago Mencijevega odnosa do vojne, ki je v skladu s pacifistično naravo in pragmatično prilagodljivostjo, ki sta inherentni Mencijevi politični filozofiji. Članek izhaja iz predpostavke, po kateri bistvo Mencijevega pacifizma ni v postavljanju nedosegljivih meril za pravične vojne, temveč v njegovi temeljni zavrnitvi nasilja in v njegovem vztrajnem prizadevanju za takšno realno politiko, ki je osnovana na miroljubni urejenosti.
|
