V tem članku pojasnjujem konfucijansko pojmovanje sebstva, tako da ga ločujem od pogostih napačnih predstav, predvsem od njegove povezave s kolektivizmom, kot ga kritizira Jana Rošker. Te izkrivljene predstave, ki verjetno izhajajo iz uporabe neustreznih zahodnih okvirov, konfucijanski jaz prikazujejo kot skromnega in podrejenega družbi. Na podlagi ključnih sinoloških in filozofskih del, med drugim Davida Halla, Rogerja Amesa in Jane Rošker, trdim, da je konfucijsko sebstvo relacijsko ter procesno: oblikujejo ga človekova vloga in odnosi, ne pa da bi ga ti izbrisali. To interpretacijo razvijam v dveh stopnjah. Najprej s konceptualno analizo pokažem, kako konfucijansko sebstvo združuje individualnost in medsebojno odvisnost, tako da osebnost umesti v skupno zavest o družbenih vlogah. Nato analiziram deli Analekti in Mencij, da pokažem, kako ideal ren (仁) uteleša etično samokultivacijo kot dinamičen, neprekinjen proces. Sklepam, da je konfucijansko sebstvo najbolje razumeti kot skupno ali družbeno samozavest vlog in odnosov.
|