Podrobno

Doživljanje dostojanstva med sistemsko logiko in življenjskim svetom v postopku ocenjevanja upravičenosti do dolgotrajne oskrbe
ID Okički, Melita (Avtor), ID Kejžar, Anamarija (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (2,36 MB)
MD5: 143176B951EA8FF79A6A1AD061E9E18A

Izvleček
Magistrsko delo obravnava doživljanje dostojanstva uporabnikov dolgotrajne oskrbe in njihovih sorodnikov v postopku ocenjevanja upravičenosti do dolgotrajne oskrbe. Izhaja iz razmerja med sistemsko logiko, ki človekove potrebe prevaja v merila, ocene, kategorije in odločbo, ter življenjskim svetom uporabnika, v katerem so pomoč, samostojnost, telo, dom, odnosi in občutek varnosti medsebojno povezani. Namen raziskave je bil ugotoviti, kako uporabniki in njihovi sorodniki doživljajo postopek, kaj v njem ohranja ali zmanjšuje občutek dostojanstva ter kakšen pomen imajo komunikacija, podporna mreža in odločitev o upravičenosti za vsakdanje življenje. V teoretičnem uvodu so obravnavani staranje, dolgotrajna oskrba, slovenska ureditev tega področja, ocenjevanje upravičenosti, vloga socialnega dela ter koncepti dostojanstva, ranljivosti in etike skrbi. Raziskava je kvalitativna, empirična, poizvedovalna in uporabna ter ima narativno usmeritev. Vzorec je bil neslučajnosten, namenski in priročen. Sodelovalo je sedem oseb: trije uporabniki dolgotrajne oskrbe, stari 65 let ali več, in štirje sorodniki. Podatki so bili zbrani s polstrukturiranimi narativnimi intervjuji ter analizirani z odprtim in osnim oziroma aksialnim kodiranjem. Ugotovitve kažejo, da se vključitev v postopek praviloma ne začne zaradi ene same težave, temveč zaradi postopnega kopičenja sprememb v vsakdanjem življenju, zmanjšane samostojnosti, večje potrebe po pomoči, skrbi za varnost in naraščajoče obremenjenosti sorodnikov. Prvi stik z vstopno točko pomembno oblikuje doživljanje postopka. Jasna in spoštljiva komunikacija zmanjšuje negotovost, nerazumljiv jezik in nejasnost nadaljnjih korakov pa povečujeta občutek oddaljenosti od sistema. Ocenjevanje vsakdanjih potreb je nujen, vendar občutljiv del postopka, saj vprašanja o osebni negi, gibanju, gospodinjstvu in varnosti posegajo na področja telesa, zasebnosti in izgube samostojnosti. Dostojanstvo se ohranja, kadar je uporabnik neposredno nagovorjen, slišan in vključen v pogovor, kadar razume namen vprašanj in lahko svojo situacijo opiše z lastnimi besedami. Zmanjšuje se, kadar se govori predvsem o njem in ne z njim ali kadar je njegova življenjska situacija predstavljena predvsem skozi primanjkljaje. Sorodniki imajo pomembno vlogo pri oddaji vloge, razlagi informacij, dopolnjevanju uporabnikove pripovedi, komunikaciji s strokovnimi službami in organiziranju pomoči. Njihova prisotnost lahko okrepi uporabnikov glas, vendar ga ne sme nadomestiti. Raziskava opozarja tudi na položaj ljudi brez zanesljive podporne mreže. Odločba ima dejanski pomen šele, ko je razumljivo pojasnjeno, katera pomoč je priznana, kdo jo bo izvajal in kaj bo pomenila za življenje doma. Postopek ocenjevanja upravičenosti zato ni le tehnična presoja funkcionalnih zmožnosti, temveč tudi odnosna in etična izkušnja. Socialno delo lahko k dostojanstvenemu postopku prispeva z razumljivim jezikom, občutljivim vodenjem pogovora, varovanjem uporabnikovega glasu, prepoznavanjem obremenjenosti sorodnikov in povezovanjem formalno priznane pravice z izvedljivo pomočjo v konkretnem življenjskem okolju.

Jezik:Slovenski jezik
Ključne besede:doživljanje dostojanstva, dolgotrajna oskrba, ocenjevalni postopek, uporabniška izkušnja, podporna mreža, socialnodelovni pristop
Vrsta gradiva:Magistrsko delo/naloga
Organizacija:FSD - Fakulteta za socialno delo
Leto izida:2026
PID:20.500.12556/RUL-187148 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:09.09.2026
Število ogledov:85
Število prenosov:21
Metapodatki:XML DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:Experiencing Dignity Between Systemic Logic and the Lifeworld in the Assessment Procedure for Eligibility for Long-Term Care
Izvleček:
This master’s thesis examines how long-term care users and their relatives experience dignity during the assessment procedure for eligibility for long-term care. It focuses on the relationship between the systemic logic, which translates a person’s needs into criteria, assessments, categories and an administrative decision, and the user’s lifeworld, in which assistance, independence, the body, home, relationships and a sense of safety are interconnected. The purpose of the research was to explore how users and their relatives experience the procedure, what preserves or diminishes their sense of dignity, and what significance communication, the support network and the eligibility decision have for everyday life. The theoretical introduction addresses ageing, long-term care, the Slovenian regulatory framework, eligibility assessment, the role of social work, and the concepts of dignity, vulnerability and the ethics of care. The research is qualitative, empirical, exploratory and applied, with a narrative orientation. A non-probability, purposive and convenience sample was used. Seven people participated: three long-term care users aged 65 or over and four relatives. Data were collected through semi-structured narrative interviews and analysed using open and axial coding. The findings show that entering the procedure is usually not prompted by a single difficulty, but by the gradual accumulation of changes in everyday life, reduced independence, an increasing need for assistance, safety concerns and the growing burden on relatives. The first contact with the entry point significantly shapes the experience of the procedure. Clear and respectful communication reduces uncertainty, while incomprehensible language and unclear next steps increase the sense of distance from the system. The assessment of everyday needs is necessary but sensitive, as questions about personal care, mobility, household tasks and safety concern the body, privacy and the loss of independence. Dignity is preserved when the user is addressed directly, heard and included in the conversation, understands the purpose of the questions and can describe their situation in their own words. It is diminished when others speak mainly about the user rather than with them, or when the user’s life situation is presented primarily in terms of deficits. Relatives play an important role in submitting applications, explaining information, supplementing the user’s account, communicating with professional services and organising assistance. Their presence can strengthen the user’s voice, but it should not replace it. The research also draws attention to people without a reliable support network. An administrative decision gains practical meaning only when it is clearly explained what assistance has been granted, who will provide it and what it will mean for life at home. The eligibility assessment procedure is therefore not merely a technical assessment of functional capacities, but also a relational and ethical experience. Social work can contribute to a dignified procedure through understandable language, sensitive facilitation of the conversation, protection of the user’s voice, recognition of the burden placed on relatives, and the connection of formally recognised rights with feasible assistance in the person’s actual living environment.

Ključne besede:experience of dignity, long-term care, assessment procedure, user experience, support network, social work approach

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj