Zanesljive ocene projektnih pretokov so bistvenega pomena za obvladovanje poplavne ogroženosti in hidrotehnično načrtovanje, vendar je njihovo določanje v nemerjenih porečjih zahtevno zaradi pomanjkanja merjenih podatkov o pretokih. V tej nalogi so bile primerjane regresijske metode, metode umetne inteligence in geostatistične metode za napovedovanje projektnih pretokov v Sloveniji z uporabo morfometričnih, reliefnih, pokrovnostnih, podnebnih in padavinskih značilnosti porečij. Različne formulacije ciljnih spremenljivk so bile ovrednotene z metodo navzkrižnega preverjanja leave-one-out, uspešnejši pristopi pa so bili nato uporabljeni na dodatnem naboru porečij. Velikost porečja se je izkazala kot najpomembnejši dejavnik pri napovedovanju projektnih pretokov, pri čemer je površina gozda pogosto nastopala kot pomemben napovedni dejavnik zaradi tesne povezanosti z velikostjo porečja. Regresijske metode so omogočile uporabne in smiselne napovedi, medtem ko so metode umetne inteligence in geostatistični pristopi na splošno omogočili večjo prilagodljivost pri opisovanju kompleksnih povezav. TabPFN je pokazal posebno uspešnost pri različnih ciljnih formulacijah in kombinacijah napovednih spremenljivk, Top-Kriging pa je pokazal, da je mogoče dobre rezultate doseči tudi z razmeroma majhnim številom zunanjih spremenljivk. Povečevanje števila napovednih spremenljivk ni vedno izboljšalo uspešnosti, kar poudarja pomen razvoja modelov s poudarkom na smiselnem izboru vhodnih spremenljivk. Uporaba na nemerjenih porečjih je pokazala, da ni mogoče ene same metode obravnavati kot splošno najboljše. Primernost modela je odvisna od značilnosti ciljnega porečja, razpoložljivosti vhodnih podatkov, formulacije ciljne spremenljivke, kompleksnosti modela, negotovosti ter stopnje ekstrapolacije zunaj območja podatkov za učenje. Rezultati zato podpirajo pristop, pri katerem se primerja več metod in se najprimernejši model izbere glede na posamezno nemerjeno porečje in razpoložljive informacije.
|