Magistrsko delo obravnava gibanja iranskih žensk od islamske revolucije leta 1979 do gibanja Mahse Amini (Ženska, življenje, svoboda) ter analizira, kako so spolno zaznamovani odpor, čustvena in digitalna mobilizacija ter transnacionalna solidarnost oblikovali kontinuiteto in preobrazbo. Kvalitativno zasnovana raziskava uporablja tematsko analizo akademskih publikacij, človekovnopravnih dokumentov in člankov mednarodnih medijev. Teoretični okvir združuje teorijo družbenih gibanj, teorijo feminističnih gibanj, teorijo transnacionalnega feminizma in sociologijo čustev. Gibanje je izšlo iz odpora proti spolni diskriminaciji, obveznemu zakrivanju, patriarhalnemu državnemu nadzoru in politični represiji. Zanj so bili značilni decentralizirana mobilizacija, intersekcijska udeležba, utelešeni odpor in protiavtoritarne zahteve. Smrt Mahse Amini je povzročila moralni pretres, ki je žalost in jezo preoblikoval v kolektivno delovanje, upanje pa je ohranjalo sodelovanje. Digitalne platforme so okrepile mobilizacijo in prepoznavnost, vendar so aktivistke in aktiviste izpostavile tudi nadzoru, cenzuri in dezinformacijam. Transnacionalna solidarnost je povečala ozaveščenost, vendar so nekatere zunanje interpretacije namenile premalo pozornosti zgodovinskim, etničnim, družbenoekonomskim in političnim razsežnostim gibanja. Delo ugotavlja, da gibanje izraža kontinuiteto skozi preobrazbo, transnacionalno solidarnost pa še vedno oblikujejo neenaka razmerja moči.
|