Članek razlaga Pavlov govor na Areopagu (Apd 17,16-34) kot teološko utemeljeno soočenje med evangelijem in helenističnimi pojmovanji dobrega življenja. Ob osredotočenju na pojem eudaimonije, kakor se oblikuje v epikurejskem in stoiškem mišljenju, prispevek pokaže, da Pavel antičnega iskanja človeške izpolnitve ne zavrača niti ga ne prevzema, temveč ga odločilno preusmeri z umestitvijo vprašanja izpolnjenega življenja v eshatološki horizont Božjega odrešilnega delovanja. Klic k spreobrnjenju, napoved sodbe in oznanilo vstajenja tako na novo opredelijo merila človeške izpolnitve v luči soterije, in ne etične ali racionalne samozadostnosti. Govor na Areopagu, bran znotraj Lukove pripovedne zasnove in v dialogu z avtentičnimi pavlinskimi pismi, razkriva zgodnjekrščansko preoblikovanje razumevanja dobrega življenja v luči evangelija.
|