Po drugem vatikanskem koncilu so papeži potrdili, da mir poleg oboroženih spopadov ogrožajo tudi drugi dejavniki, ki so kot izzivi geografsko raznoliki. Zaradi primata rimskega papeža se mnenjem lokalnih Cerkva ni namenjalo veliko pozornosti. V zadnjih letih pa se kaže težnja, da izjave cerkvenih organov na nižji ravni vplivajo na nauke osrednjih oblasti o miru, varnosti in pravični vojni. V članku se bomo osredotočili na škofovsko konferenco. V zadnjih sto letih je ta katoliška institucija doživela pomemben teološki, kanonični in strukturni razvoj. Škofovska konferenca ima pri oblikovanju etičnega stališča Cerkve do vojne in socialne pravičnosti vse pomembnejšo vlogo. Njene izjave in dejavnosti kažejo, da so lokalne Cerkve aktivne oblikovalke, ne pa le pasivne prejemnice sporočila Svetega sedeža o varnostnih izzivih. Ob predstavitvi pravnih in teoloških okvirov prispevek predlaga načine, kako lahko škofovska konferenca svojo strukturo bolje izkoristi za spodbujanje miru. Poleg tega opredeljuje izzive, ki jih predstavljajo države, delujoče izven okvirov pravne države.
|