Prispevek raziskuje vlogo tradicionalnega rokodelskega znanja v soočanju s sodobnimi razvojnimi izzivi, pri čemer presega prevladujoče ekonomske pristope k dediščini, kakršne spodbujajo evropski razvojni projekti. V okviru več-kot-človeške perspektive dediščino koncipira kot kulturni, socialni in ekološki kapital. Na podlagi etnografske raziskave v Vipavski dolini v Sloveniji predstavlja pripovedi nosilk in nosilcev znanja, ki se s pomočjo rokodelstva soočajo s staranjem, osamljenostjo in stresom ter s tem hkrati gojijo ohranitvene prakse in empatične odnose z naravo.
|