Podrobno

FABR'KA ŽIVLJENJA : idejna zasnova revitalizacije obrtne cone Ugar v Ribnici skozi prostorsko ekonomski model samoregulacije
ID Paternus, Eva (Avtor), ID Gregorski, Mojca (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (176,18 MB)
MD5: BA56ED7ACA1273341A5D9C3F4B572642
.jpgJPG - Priloga, prenos (5,07 MB)
MD5: 4E8C98AA6784EE8423EB3507CA1C79FB
.jpgJPG - Priloga, prenos (20,72 MB)
MD5: 55FBCA56CC61CEA9DCFF1096BF384D9B
To gradivo ima še več datotek. Celoten seznam je na voljo spodaj.

Izvleček
V magistrskem delu na primeru Obrtne cone Ugar v Ribnici obravnavam problematiko degradiranih, vizualno razdrobljenih in gospodarsko neperspektivnih obrtnih con. Gre za območja, ki so se razvila v prostorih, prvotno nenamenjenih gospodarskim dejavnostim, vendar so bila zaradi svoje urbane lege, obsega in obstoječe arhitekturne strukture prepoznana kot primerna za umeščanje obrtnih programov, kot na primer nekdanje vojašnice. Takšne obrtne cone se danes soočajo s problemom mešanega lastništva in pomanjkanjem skupnosti, kar vodi v neusklajen prostorski in programski razvoj. Odsotnost skupne razvojne strategije območja se odraža tudi v gospodarski neperspektivnosti cone. Podjetja se soočajo s prostorsko krizo, ki jo rešujejo z arhitekturno nekakovostnimi posegi, ki le še poglabljajo prostorsko in funkcionalno degradacijo območja. Mešano lastništvo hkrati spodbuja tudi mešano rabo, ki vključuje stanovanja in centralne dejavnosti, vendar območju primanjkujeta merilo človeka in javni prostor srečevanja, ki bi vzpostavila kvalitetne pogoje za razvoj novih programskih vsebin. Zaradi pomanjkanja skupnosti in dolgoročne vizije razvoja, tovrstne obrtne cone ne omogočajo aktivne povezave z mestom in mestnim življenjem. Namesto tega ostajajo pasiven, vizualno in socialno neintegriran del mesta. Cilj je zasnovati prostorsko ekonomski model za samoregulacijo degradiranih obrtnih con. Predlagani model povezuje ključne akterje: gospodarska podjetja, kot osnovni gradnik obrtne cone; občino, ki skrbi za lokalne javne zadeve, potrebe prebivalcev, ter upravlja z zemljišči in objekti; ter zadrugo mladih, ki zagotavlja kakovostna in ekonomsko dostopna stanovanja za mlade in mlade družine ter skupnostne prostore, namenjene razvoju skupnosti in aktivni povezavi območja z mestom. Prostorsko ekonomski model hkrati omogoča razvoj in rast gospodarskih podjetij ter zagotavlja urejeno urbanistično, arhitekturno in programsko celoto vključeno v mesto. Njegov rezultat je hibridno naselje, kjer obrt, bivanje in skupnostni prostori tvorijo zadružno skupnost, usmerjeno v uresničevanje javnega interesa mesta.

Jezik:Slovenski jezik
Ključne besede:arhitektura, degradirane obrtne cone, vojašnica Mirka Bračiča, Ribnica, samoregulacija prostora, prostorsko-ekonomski model, zadružno naselje, ponovna raba
Vrsta gradiva:Magistrsko delo/naloga
Tipologija:2.09 - Magistrsko delo
Organizacija:FA - Fakulteta za arhitekturo
Status publikacije:Objavljeno
Kraj izida:Ljubljana
Leto izida:2026
Št. strani:211 str.
PID:20.500.12556/RUL-184852 Povezava se odpre v novem oknu
COBISS.SI-ID:286859011 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:16.07.2026
Število ogledov:277
Število prenosov:285
Metapodatki:XML DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:FACT'RY OF LIFE : conceptual design for the revitalization of the Ugar industrial zone in Ribnica through a spatial-economic modelof self-regulation
Izvleček:
This master’s thesis addresses the issue of degraded, visually fragmented, and economically unpromising handicraft zones through the case study of the Ugar handicraft zone in Ribnica. These are areas that developed in spaces originally not intended for economic activities but were recognized as suitable for craft programs due to their urban location, scale, and existing architectural structure, such as former military barracks. Today, such craft zones face problems of mixed ownership and lack of community, resulting in uncoordinated spatial and programmatic development. The absence of a shared development strategy is also reflected in the economic underperformance of the zone. Companies face a spatial crisis, which they attempt to resolve through architecturally poor interventions, further deepening the spatial and functional degradation of the area. Mixed ownership also encourages mixed-use, including housing and central activities; however, these areas lack human-scale design and public meeting spaces, which are necessary to establish quality conditions for the development of new programmatic content. Due to the absence of community and a long-term development vision, these handicraft zones fail to establish active connections with the city and urban life. Instead, they remain passive, visually and socially unintegrated parts of the city. The goal is to design a spatial-economic model for the self-regulation of degraded handicraft zones. The proposed model connects key stakeholders: economic enterprises as the foundational element of the handicraft zone; the municipality, responsible for local public affairs, residents’ needs, and the management of land and buildings; and a youth cooperative, providing high-quality and economically accessible housing for young people and young families, as well as community spaces aimed at fostering social interaction and actively linking the area with the city. The spatial-economic model simultaneously enables the development and growth of economic enterprises while ensuring an organized urban, architectural, and programmatic framework integrated into the city. The outcome is a hybrid settlement, where craft, housing, and community spaces form a cooperative community oriented toward fulfilling the public interest of the city.

Ključne besede:architecture, degraded handicraft zones, Mirko Bračič barracks, Ribnica, spatial self-regulation, spatial-economic model, cooperative settlement, reuse

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Datoteke

Podatki se nalagajo...

Nazaj