Med vsemi kmetijskimi dejavnostmi je reja krav dojilj v Sloveniji med najbolj ekstenzivnimi in pretežno temelji na trajnem travinju različne kakovosti. Potreba po delu na žival je relativno nizka, medtem ko sta učinkovitost rabe zemljišč in dosežena intenzivnost pridelave krme omejeni zlasti zaradi reliefa, razdrobljenosti zemljišč in pogosto tudi slabše rodovitnosti trajnega travinja. Ti dejavniki skupaj vplivajo na ekonomsko trajnost in konkurenčnost sistemov reje krav dojilj na območjih z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost (OMD). Analiza sedmih tipičnih kmetijskih gospodarstev (TAH) razkriva znatno raznolikost v proizvodnih sistemih, strukturi stroškov in bruto dodani vrednosti. Manjše kmetije z omejenimi zemljišči dosegajo skromno bruto dodano vrednost in so močno odvisne od proračunskih podpor, ki lahko predstavljajo več kot 60 % celotne bruto dodane vrednosti. Nasprotno pa večje in bolj konsolidirane kmetije z vidika obdelovalnih površin dosežejo višjo produktivnost dela in ugodnejše ekonomske kazalnike, predvsem zaradi izkoriščanja učinkov ekonomije obsega in učinkovitejšega upravljanja. Kljub nedavnim izboljšavam tržnih razmer, predvsem zaradi višjih cen telet, sektor ostaja ekonomsko ranljiv in močno odvisen od proračunskih podpor. Krepitev strukturnih prilagoditev, izboljšanje kakovosti krme in močnejša tržna usmerjenost so ključni za povečanje dolgoročne odpornosti in trajnosti slovenskega sektorja reje krav dojilj.
|