Magistrsko delo obravnava preoblikovanje odprtega javnega prostora v središču mesta Sarajevo. Obravnavano območje se je razvijalo v različnih zgodovinskih obdobjih, v osmanskem, avstroogrskem, socialističnem in v času povojnih rekonstrukcij, kar je ustvarilo kompleksno in plastovito urbano strukturo. Naloga analizira obstoječe prostorske izzive mestnega središča ter vzpostavlja strateški okvir za celovito prenovo odprtega javnega prostora. Med ključnimi izzivi so prevlada motoriziranega prometa, pomanjkljiva infrastruktura za pešce in kolesarje, prostorske omejitve pri širjenju zelenih površin ter funkcionalno in oblikovno slabo artikuliran odprt javni prostor. Ti dejavniki predstavljajo pomembne družbene in okoljske obremenitve ter negativno vplivajo na kakovost bivanja v mestnem središču. Metodološki pristop združuje zgodovinsko analizo, terensko raziskovanje, prostorsko kartiranje, intervjuje s strokovnjaki, študije primerov, pregled relevantne literature ter prestrukturiranje odprtega javnega prostora v mestnem središču. Primerjalne študije iz mest Ljubljana, Dunaj in Barcelona ponujajo primere dobrih praks, ki so bili kritično ovrednoteni in prilagojeni specifičnemu prostorskemu, družbenemu in kulturnemu kontekstu Sarajeva. Na podlagi pregleda izbranih urbanističnih teorij je bilo opredeljenih šest ključnih dejavnikov, bistvenih za uspešno preobrazbo odprtega javnega prostora v mestnem središču. To so varnost, dostopnost, vključenost, raznolikost, odpornost in trajnost. Naloga razvije predlog prenove odprtega javnega prostora v središču Sarajeva, ki postavlja v ospredje človeka in ne več motoriziran promet. Delo dokazuje, da lahko sistematično izboljšanje kakovosti odprtega javnega prostora prispeva h krepitvi lokalne identitete ter poveča trajnost in odpornost mestnega središča v soočanju s sodobnimi okoljskimi in družbenimi izzivi.
|