Podrobno

Vpliv metabolizma estrogenov in aldo-keto reduktaz na kemorezistenco raka jajčnikov
ID Marolt, Nika (Avtor), ID Lanišnik Rižner, Tea (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (108,64 MB)
MD5: 09B07C016849E2C37966D624747C4ADF

Izvleček
Serozni karcinom jajčnikov visokega gradusa (ang. High-grade serous ovarian cancer, HGSOC), ki se pojavlja predvsem pri ženskah po menopavzi, predstavlja najpogostejšo in tudi najbolj smrtonosno obliko raka jajčnikov. Poleg operativnega zdravljenja se običajno uporablja kemoterapija z derivati platine in taksanov. Nedavno so bile uvedene ciljno usmerjene vzdrževalne terapije, vendar se splošno preživetje bolnic z rakom jajčnikov ni bistveno izboljšalo. Pet let po prvotni diagnozi v povprečju preživi le še 47 % bolnic, predvsem zaradi rezistentnosti na kemoterapijo, kar poudarja potrebo po novih oblikah zdravljenja. Razvoj raka jajčnikov povezujejo s prekomernim delovanjem estrogenov, ki naj bi spodbujali rast rakavih celic, vendar njihova vpletenost v razvoj kemorezistence ni dobro raziskana. V hormonsko odvisnem rakavem tkivu in lokalnih tkivih lahko estrogeni nastajajo po sulfatazni ali aromatazni poti. V okviru disertacije smo preučevali sulfatazno pot, pri kateri se estrogeni tvorijo iz estron sulfata (E1S) z delovanjem steroid sulfataze (STS). Nastali estron (E1) se z delovanjem 17β-hidroksisteroid dehidrogenaz reducira v estradiol (E2) ali oksidira nazaj v E1. Konjugacijo E1 in E2 v estron-sulfat (E1S) in estradiol sulfat (E2S) katalizira encim sulfotransferaza (SULT1E1). Vnos steroidnih prekurzorjev v celice omogočajo polipeptidi za prenos organskih anionov (ang. organic anion transporting polypeptides, SLCO, OATP) in prenašalci organskih anionov (ang. organic anion transporters SLC, OAT), medtem ko prenos iz celic omogočajo črpalke z ATP-vezavno kaseto (ang. ATP-binding cassette transporters, ABC). Oksidativni metabolizem estrogenov do kinonov lahko povzroči poškodbe DNA z nastankom mutagenih DNA aduktov in z nastankom prostih radikalov, ki so stranski produkt redukcije estrogen kinonov v semikinone in katehol estrogene. Aktivni estrogeni (E1 in predvsem E2) lahko aktivirajo znotrajcelične receptorje iz naddružine jedrnih receptorjev (ERα, ERβ), ki delujejo kot transkripcijski dejavniki in uravnavajo izražanje tarčnih genov ali pa aktivirajo membransko vezane receptorje kot npr. z G proteini povezani receptor za estrogene (GPER) in sprožijo znotrajcelične signalne poti. Estrogeni lahko preko oksidativnega metabolizma povzročijo poškodbe DNA, kar lahko vodi v pridobivanje novih mutacij in predstavlja enega izmed možnih mehanizmov razvoja kemorezistence. Drugi mehanizem, ki lahko prispeva k razvoju kemorezistence pa je delovanje aldo-keto reduktaz (AKR). AKR so vpletene v presnovo kemoterapevtikov, zniževanje celičnega stresa povzročenega zaradi le teh, sodelujejo pa tudi pri biosintezi in presnovi steroidnih hormonov. Geni družine AKR1 so prekomerno izraženi pri različnih rakih, kar lahko predstavlja možni mehanizem razvoja rezistence na trenutne oblike zdravljenja in lahko prispeva k rasti hormonsko odvisnih tumorjev. Namen našega raziskovalnega dela je bil preučiti vlogo lokalne sinteze estrogenov in vlogo encimov AKR1C1-3 pri kemorezistenci HGSOC. Na ta način smo želeli prispevati k razumevanju vpletenosti estrogenov in encimov AKR1C v mehanizem kemorezistence HGSOC in doprinesti k odkrivanju novih tarč za usmerjeno zdravljenje. Naši rezultati kažejo, da se Izražanje genov, povezanih s transportom, biosintezo in metabolizmom estrogenov ter njihovim delovanjem, razlikuje pri bolnicah s HGSOC in v celičnih linijah, rezistentnih na platino. Geni, vključeni v biosintezo, presnovo in oksidativni metabolizem estrogenov (HSD17B14, SULT1A1, CYP19A1 in NQO2), vplivajo na preživetje bolnic s HGSOC. Metabolizem E1S do aktivnih estrogenov E1 in E2 poteka v večji meri v celičnih linijah HGSOC odzivnih na karboplatin v primerjavi z rezistentnimi celičnimi linijami, kjer se metabolizem najverjetneje preusmeri v smer nastanka oksidativnih metabolitov. Inhibitor steroid sulfataze STX64 zavira proliferacijo v nanomolarnih koncentracijah v ERα-pozitivnih HGSOC celicah, pri višjih mikromolarnih koncentracijah pa inducira apoptozo tudi v ERα-negativnih celicah. STX64 kaže omejeno sinergijo s karboplatinom v celicah HGSOC. Antiproliferativna aktivnost agonistov ER- ekvilina (EQ) in etinilestradiola (EE2) je povezana z razmerjem izražanja receptorjev za estrogene ESR1:ESR2 v celicah HGSOC, medtem ko E1S, EQ in EE2 potencirajo proti migracijski učinek karboplatina. Rezultati vpletenosti AKR1C kažejo, da lahko AKR1C1-3 in NFE2L2, ki kodira jedrni faktor, povezan z eritroidnim faktorjem 2 (NRF2), predstavljajo prognostične bioznačevalce seroznega raka jajčnikov. Inhibitorja AKR1C, medroksiprogesteron acetat (MPA) in mefenaminska kislina (MEF), zavirata proliferacijo in migracijo celic HGSOC ter okrepita učinek karboplatina, pri čemer kažeta sinergistično aktivnost. MPA in MEF povzročata celično smrt predvsem prek apoptoze, medtem ko karboplatin inducira nekrozo, obe učinkovini pa zmanjšata strukturo in viabilnost sferoidov HGSOC. Doktorska naloga prispeva k boljšemu razumevanju vloge estrogenov, agonistov in antagonistov receptorjev za estrogene ter AKR1C in njihove inhibicije pri kemorezistenci raka jajčnikov. Poleg tega odpira nove možnosti za razvoj ciljno usmerjenih in individualiziranih terapevtskih pristopov z namenom zmanjšanja toksičnosti zdravljenja in izboljšanja preživetja bolnic z napredovalim HGSOC.

Jezik:Slovenski jezik
Ključne besede:rak jajčnikov, HGSOC, kemorezistenca, karboplatin, estrogeni, metabolizem estrogenov, aldo-keto reduktaze, tarčno zdravljenje, medroksiprogesteron acetat, mefenaminska kislina
Vrsta gradiva:Doktorsko delo/naloga
Organizacija:MF - Medicinska fakulteta
Leto izida:2026
PID:20.500.12556/RUL-182685 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:21.05.2026
Število ogledov:168
Število prenosov:124
Metapodatki:XML DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:Role of estrogen metabolism and aldo-keto reductases in chemoresistance of ovarian cancer
Izvleček:
High-grade serous ovarian carcinoma (HGSOC), which predominantly affects postmenopausal women, represents the most common and most lethal form of ovarian cancer. In addition to surgical treatment, chemotherapy based on platinum compounds and taxanes is routinely employed. Although targeted maintenance therapies have recently been introduced, overall survival of patients with ovarian cancer has not improved substantially. Five years after the initial diagnosis, only approximately 47% of patients survive, largely due to the development of chemoresistance, highlighting an urgent need for novel therapeutic approaches. The development of ovarian cancer has been associated with excessive estrogen action, which is thought to promote tumor cell growth; however, the involvement of estrogens in the development of chemoresistance remains insufficiently explored. In hormone-dependent tumor tissue and surrounding local tissues, estrogens can be synthesized via the sulfatase or aromatase pathways. In this dissertation, the sulfatase pathway was investigated, in which estrogens are generated from estrone sulfate (E1S) through the action of steroid sulfatase (STS). The resulting estrone (E1) is subsequently reduced to estradiol (E2) or oxidized back to E1 by 17β-hydroxysteroid dehydrogenases. Conjugation of E1 and E2 to estrone sulfate (E1S) and estradiol sulfate (E2S) is catalyzed by estrogen sulfotransferase (SULT1E1). Cellular uptake of steroid precursors required for local estrogen biosynthesis is mediated by organic anion transporting polypeptides (SLCO/OATP) and organic anion transporters (SLC/OAT), whereas efflux from cells is facilitated by ATP-binding cassette (ABC) transporters. Biologically active estrogens (E1 and particularly E2) can activate intracellular receptors of the nuclear receptor superfamily (ERα and ERβ), which function as transcription factors regulating target gene expression, or engage membrane-associated receptors such as the G protein-coupled estrogen receptor (GPER), thereby triggering intracellular signaling pathways. Estrogens can induce DNA damage through oxidative metabolism by generating mutagenic adducts and reactive free radicals, which may lead to the acquisition of new mutations and represent one of the possible mechanisms underlying the development of chemoresistance. An additional mechanism potentially contributing to chemoresistance involves the activity of aldo–keto reductases (AKRs). AKRs participate in the metabolism of chemotherapeutic agents, reduce chemotherapy-induced cellular stress, and are also involved in the biosynthesis and metabolism of steroid hormones. Genes of the AKR1 family are overexpressed in various cancers, which may represent a mechanism underlying resistance to current therapeutic strategies and may further contribute to the growth of hormone-dependent tumors. The aim of this study was to investigate the role of local estrogen biosynthesis and the contribution of AKR1C1–3 enzymes to chemoresistance in HGSOC. Through this approach, we sought to advance understanding of the involvement of estrogens and AKR1C enzymes in the mechanisms underlying chemoresistance in HGSOC and to identify novel targets for therapeutic intervention. Our results show that the expression of genes involved in estrogen transport, biosynthesis, metabolism, and signaling differs in platinum-resistant HGSOC patients and in platinum-resistant HGSOC cell lines. Genes implicated in estrogen biosynthesis, metabolism, and oxidative metabolism (HSD17B14, SULT1A1, CYP19A1, and NQO2) significantly influence survival outcomes in patients with HGSOC. Estrone sulfate (E1S) metabolism to active estrogens (E1 and E2) is more pronounced in carboplatin-sensitive HGSOC cell lines as compared to resistant cell lines, where it is redirected toward alternative, likely oxidative pathways. The steroid sulfatase inhibitor STX64 inhibits proliferation at nanomolar concentrations in ERα-positive HGSOC cells and induces apoptosis at higher micromolar concentrations in ERα-negative cells. STX64 shows limited synergy with carboplatin in HGSOC cells. The antiproliferative effects of estrogen receptor agonists equilin (EQ) and ethinylestradiol (EE2) are associated with the ESR1:ESR2 expression ratio, while E1S, EQ, and EE2 potentiate the inhibitory effect of carboplatin on HGSOC cell migration. Furthermore, analysis of AKR1C involvement indicates that AKR1C1–3 and NFE2L2, which encodes nuclear factor erythroid 2–related factor 2 (NRF2), may serve as prognostic biomarkers in serous ovarian cancer. The AKR1C inhibitors medroxyprogesterone acetate (MPA) and mefenamic acid (MEF) suppress proliferation and migration of HGSOC cells and synergistically enhance the effects of carboplatin. MPA and MEF primarily induce apoptotic cell death, whereas carboplatin induces necrosis; both compounds reduce the structural integrity and viability of HGSOC spheroids. This doctoral thesis contributes to a deeper understanding of the role of estrogens, agonists and antagonists of estrogen receptors, as well as AKR1C enzymes and their inhibition in ovarian cancer chemoresistance. Furthermore, it highlights new opportunities for the development of targeted and personalized therapeutic strategies aimed at reducing treatment-related toxicity and improving survival outcomes in patients with advanced HGSOC.

Ključne besede:ovarian cancer, HGSOC, chemoresistance, carboplatin, estrogens, estrogen metabolism, aldo-keto reductases, targeted treatment, medroxyprogesterone acetate, mefenamic acid

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj