Parodontalne bolezni, ki prizadanejo skoraj polovico svetovnega prebivalstva, so znane po tem, da jih je zaradi odpornosti bakterij v biofilmih, zelo težko zdraviti. Bolezni, kot sta parodontalna bolezen in periimplantitis, vodijo do uničenja tkiva in neuspešnih implantov. Konvencionalna zdravljenja pogosto ne uspejo odstraniti biofilmov iz težko dostopnih mest. Fotoakustično čiščenje z Er:YAG laserjem predstavlja obetaven napredek, kjer z lasersko inducirano kavitacijo odstranimo biofilme brez večje poškodbe tkiv. Ta doktorska disertacija raziskuje učinkovitost fotoakustičnega odstranjevanja biofilma z uporabo modelnih sistemov, ki posnemajo parodontalne in periimplantne žepke, s poudarkom na vlogi sekundarne kavitacije in trdoti tkiva. Sekundarna kavitacija je odgovorna za izboljšano odstranjevanje biofilma, saj povzroča velike strižne sile v svoji bližini. Togost tkiva pomembno vpliva na dinamiko kavitacije; bolj togi modeli, ki simulirajo zdravo tkivo, okrepijo kavitacijo in odstranjevanje biofilma v primerjavi z mehkejšim modelom, ki posnema vneto tkivo. Tudi geometrija žepka pomembno vpliva na učinkovitost; klinasti model omogoča večjo dinamiko in odstranjevanje v apikalnem delu kot v ozkem modelu. Dvojni pulzni način dodatno izboljša učinkovitost čiščenja, posebej pri zahtevnih geometrijah in mehkejših tkivih, saj poveča ali omogoči nastanek sekundarne kavitacije. Ključnega pomena je tudi optimalno pozicioniranje laserske konice za doseganje največje učinkovitosti v ozkem modelu, medtem ko hrapavost površine omogoči izboljšano kavitacijo. Ta raziskava poudarja potencial optimiziranih fotoakustičnih laserskih zdravljenj, da presežejo konvencionalne metode, saj ponujajo minimalno invazivne, predvidljive strategije za obvladovanje parodontalnih in periimplantnih bolezni ter postavljajo temelje za klinično študijo.
|
