Javna razsvetljava omogoča ponoči vidljivost v urbanih prostorih in vpliva na vedenje pešcev v nočnem času. Čeprav se tradicionalni inženirski standardi osredotočajo na povprečno
osvetljenost, svetlost in spekter svetlobe, ti kazalniki pogosto ne upoštevajo specifičnih
vedenjskih potreb pešcev. V okviru disertacije so bile ocenjene vidne sposobnosti pešcev,
povezane z zaznavanjem ovir, ter subjektivna psihološka stanja (zlasti občutek varnosti) v
povezavi z razsvetljavo javnih površin. S kombiniranjem virtualnih simulacij in terenskih
eksperimentov disertacija vzpostavlja novo, na dokazih temelječo osnovo za načrtovanje javne razsvetljave.
Uporabljena metodologija zajema tri ločene študije: anketo o preferencah (N = 116), terensko študijo z uporabo pristopa »podnevi in ponoči« za zaznavanje občutka varnosti (N = 35) terkontroliran eksperiment vpliva razsvetljave na točnost zaznavanja ovir (N = 56) s 14 različnimi svetlobnimi pogoji. Ugotovitve prve študije kažejo na pomen prostorske »kontinuitete«, opredeljene kot zaznana povezanost osvetlitve v vidnem polju, na pozitivno izkušnjo uporabnikov urbanega prostora v nočnem času. V terenski študiji se je kot najboljša napoved občutka varnosti pešcev pokazala minimalna horizontalna osvetljenost. Pri vrednosti minimalne horizontalne osvetljenosti 1,8 lx (≈ 0,15 cd/m²) je "dnevno - nočna razlika" v občutku varnosti približno 0,5 točke na 5-stopenjski lestvici, kar pomeni ustrezno dobro doživljanje osvetljenega nočnega prostora. V tretji študiji so rezultati pokazali izrazit učinek platoja pri vidljivosti. Točnost zaznavanja ovir se je ustalila, ko sta maksimalna in povprečna horizontalna osvetljenost dosegli 6,70 lx oziroma 2,76 lx.
Ugotovitve raziskave kažejo, da trenutne strategije, ki izboljšanje vidnih pogojev utemeljujejo z povečevanjem horizontalne osvetljenosti, ne prinašajo tudi proporcionalno večjega izboljšanja občutka varnosti ter po nepotrebnem povečujejo porabo energije. Optimalna uporaba razsvetljave javnih prostorov zahteva lokacijsko specifične pristope, pri čemer imajo prednost prostorska porazdelitev svetlobe in minimalne osvetljenosti. Ti empirični kazalniki predstavljajo tehnično osnovo za izboljšanje mednarodnih dokumentov in standardov, kot sta CIE 115 in EN13201, ter spodbujajo razvoj načrtovanja razsvetljave urbanih prostorov, ki bo osredotočena načloveka in njeno prilagodljivost. Tak pristop učinkovito uravnava zahteve po varnosti pešcev na eni in po ohranjanju okolja na drugi strani.
|