Podrobno

Primerjava različnih smeri injiciranja v pterigopalatino kotanjo
ID Jerman, Anže (Avtor), ID Snoj, Žiga (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu, ID Aničin, Aleksandar (Komentor)

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (8,20 MB)
MD5: 73733936443818D29A11AA9E17F86998

Izvleček
UVOD: Namen doktorske naloge je bil proučiti štiri minimalno invazivne pristope v pterigopalatino kotanjo. Ugotoviti smo želeli, pri katerem ultrazvočno vodenem pristopu je možnost poškodbe maksilarne arterije najmanjša ter proučiti razliko v širjenju injektata ob živcih v pterigopalatini kotanji pri pristopu s pomočjo palpacije skozi veliki palatinalni kanal in pri ultrazvočno vodenem pristopu skozi pterigomaksilarno fisuro.METODE: Raziskava je potekala v dveh delih. V prvem delu smo analizirali in ugotavljali potek trajektorij (razpon možnosti pristopa) pri suprazigomatičnem ter anteriornem in posteriornem infrazigomatičnem pristopu v pterigopalatino kotanjo na računalniško tomografskih angiografijah možganskih arterij. Razpon možnosti pristopa smo opredelili s prostorskim kotom, glede na potek trajektorij skozi kostne strukture in maksilarno arterijo smo definirali še izvedljivost (ang. feasibility) in varnost (ang. safety). V drugem delu raziskave smo s pomočjo anatomske sekcije trinajstih darovanih teles ugotavljali razporeditev injektata (metilenskega modrila in jodovega kontrastnega sredstva) v pterigopalatini kotanji pri injiciranju s pomočjo palpacije skozi veliki palatinalni kanal in posteriornem ultrazvočno vodenem infrazigomatičnem pristopu.REZULTATI: V prvem delu smo analizirali 100 računalniško tomografskih preiskav obojestransko, posledično so bile tri različne simulacije pristopa izvedene na 200 straneh. Oba infrazigomatična pristopa sta bila izvedljiva na vseh simulacijah, suprazigomatični pristop pa je bil izvedljiv v 96,5 % primerov, v preostalih primerih ni bil izvedljiv zaradi anatomskih variant sfenoidne kosti. Anteriorni infrazigomatični pristop je bil varen v približno tretjini primerov, posteriorni infrazigomatični v približno treh četrtinah primerov, suprazigomatični pa v vseh primerih. Največji razpon možnosti pristopa (prostorski kot) je imel posteriorni infrazigomatični pristop, najmanjši pa anteriorni infrazigomatični pristop. V drugem delu smo z anatomsko sekcijo pri posteriornem infrazigomatičnem pristopu pokazali prisotnost metilenskega modrila ob maksilarni arteriji, Vidianovem živcu, sfenopalatinem gangliju in lateralni pterigoidni mišici, prisotnost jodovega kontrastnega sredstva pa predvsem ob poteku igle skozi tkiva, skozi katera je potovala. Med anatomsko sekcijo smo pri enem primeru opazili poškodbo temporalne veje obraznega živca in pri enem primeru poškodbo pterigoidnega dela maksilarne arterije. V enem izmed poskusov smo opazili širjenje metilenskega modrila do foramna rotundum, vendar brez intrakranialnega širjenja. Med sekcijo po transoralnem pristopu smo opazili metilensko modrilo v velikem palatinalnem kanalu, ob lateralni pterigoidni mišici in v bližini maksilarne arterije, medtem ko je bilo jodovo kontrastno sredstvo prisotno predvsem v poteku igle v palatinalnem kanalu in ob lateralni pterigoidni mišici. Pri enem primeru je igla prebila posteriorno pterigoidno ploščo in je bil celoten injektat injiciran v medialno pterigoidno mišico.ZAKLJUČEK: Z analizo računalniško tomografskih slik smo pokazali, da je suprazigomatični pristop varnejši od infrazigomatičnih pristopov zaradi poteka maksilarne arterije odnosno glede na trajektorijo igle, vendar pa je izvedljivost tega pristopa omejena zaradi anatomskih variacij sfenoidne kosti. Posteriorni infrazigomatični pristop je medtem omogočal največji razpon možnosti za uvedbo igle in hkrati zmerno tveganje za prebod maksilarne arterije. S primerjavo širjenja injektata pri transoralnem in posteriornem infrazigomatičnem pristopu smo pokazali bolj difuzno širjenje injektata pri posteriornem infrazigomatičnem pristopu, medtem ko smo pri transoralnem pristopu opazili bolj selektivno obarvanje struktur pterigopalatine kotanje. Slednji se je izkazal za bolj selektivnega pri obarvanju struktur spodnjega dela pterigopalatine kotanje, hkrati pa je imel tudi manjše tveganje za poškodbo struktur pterigopalatine kotanje.

Jezik:Slovenski jezik
Ključne besede:pterigopalatina kotanja, sfenopalatini ganglij, maksilarna arterija, maksilarni živec, ultrazvok, glavobol
Vrsta gradiva:Doktorsko delo/naloga
Organizacija:MF - Medicinska fakulteta
Leto izida:2026
PID:20.500.12556/RUL-181913 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:19.04.2026
Število ogledov:17
Število prenosov:1
Metapodatki:XML DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:Comparison of different injection directions in pterygopalatine fossa
Izvleček:
INTRODUCTION: The aim of this dissertation was to investigate four minimally invasive approaches to the pterygopalatine fossa. We sought to determine which ultrasound-guided approach carries the lowest risk of maxillary artery injury and to examine the differences in injectate spread along the nerves within the pterygopalatine fossa between the palpation-guided transoral approach through the greater palatine canal and the ultrasound-guided approach via the pterygomaxillary fissure.METHODS: The study was conducted in two parts. In the first part, we analyzed and determined the trajectories (range of approach options) for the suprazygomatic as well as the anterior and posterior infrazygomatic ultrasound-guided approaches on computed tomography angiographies of cerebral arteries. The range of approach options was defined by a solid angle. Based on the trajectories in relation to bony structures and the maxillary artery, we further defined feasibility and safety. In the second part, anatomical dissections were performed on thirteen donated cadaveric heads to evaluate the distribution of injectate (methylene blue and iodinated contrast) within the pterygopalatine fossa following injections performed either via palpation through the greater palatine canal or via the posterior infrazygomatic ultrasound-guided approach.RESULTS: In the first part, we analyzed 100 computed tomographies bilaterally, resulting in 200 approach simulations. Both infrazygomatic approaches were feasible in all cases, while the suprazygomatic approach was feasible in 96.5% of cases; in the remaining cases, anatomical variants of the sphenoid bone prevented feasibility. The anterior infrazygomatic approach was safe in about one-third of cases, the posterior infrazygomatic approach in approximately three-quarters, and the suprazygomatic approach in all cases. The widest range of approach options (largest solid angle) was observed with the posterior infrazygomatic approach, while the narrowest was seen with the anterior infrazygomatic approach. In the second part, anatomical dissection after the posterior infrazygomatic approach showed methylene blue surrounding the maxillary artery, Vidian nerve, sphenopalatine ganglion, and lateral pterygoid muscle, while the iodinated contrast was predominantly found along the needle track. In one case, an injury to the temporal branch of the facial nerve was documented, and in another, an injury to the pterygoid portion of the maxillary artery. In one specimen, methylene blue extended up to the foramen rotundum, though no intracranial spread was observed. Dissection following the transoral approach through the greater palatine canal revealed methylene blue within the canal, lateral pterygoid muscle, and in the vicinity of the maxillary artery, while iodinated contrast predominantly followed the needle path in the canal and lateral pterygoid muscle. In one case, the needle perforated the posterior pterygoid plate, resulting in the entire injectate being deposited into the medial pterygoid muscle.CONCLUSION: The suprazygomatic approach, analyzed in the first part of the study, proved to be the safest in relation to the trajectory of the maxillary artery; however, its feasibility was limited due to anatomical variations of the sphenoid bone. The posterior infrazygomatic approach provided the greatest range of needle entry options and carried a moderate risk of maxillary artery puncture. It demonstrated wider injectate distribution with greater involvement of neurovascular structures, but also carried a higher risk of injury. The transoral approach was more selective and targeted, associated with lower risk of injury, but resulted in a more limited staining pattern, primarily affecting neural structures in the inferior portion of the pterygopalatine fossa.

Ključne besede:pterygopalatine fossa, sphenopalatine ganglion, maxillary artery, maxillary nerve, ultrasound, headache

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj