Podrobno

Življenjski poteki ljudi z dvojnimi diagnozami z izkušnjami obravnave v instituciji in skupnosti : magistrsko delo
ID Jenko, Evita Mici (Avtor), ID Grebenc, Vera (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (2,07 MB)
MD5: C89479D47AC930833084429C4B0A22E1

Izvleček
Magistrsko delo obravnava življenjske poteke ljudi z dvojnimi diagnozami, njihove izkušnje z obravnavo v institucijah (psihiatričnih bolnišnicah in zaporih) ter njihove izkušnje z obravnavo v visokopražnih stanovanjskih programih v skupnosti. V teoretičnem delu najprej raziščem različne poglede na zasvojenost in dvojne diagnoze, navajam značilnosti in kritike institucionalne obravnave in obravnave v skupnosti, predstavim razlike med medicinskim in skupnostnim modelom ter razložim načela normalizacije. Med prostovoljnim delom sem opazila, da so bili nekateri ljudje z dvojnimi diagnozami večkrat obravnavani v bolnišnicah in večkrat v programih v skupnosti. Zanimalo me je več o njihovih življenjskih potekih in kakšne so bile njihove izkušnje z obravnavo v institucijah in skupnostih. Raziskava je kombinirana, kvalitativna in kvantitativna, naredila sem 15 anket in pet intervjujev. Vzorec je neslučajnostni in priročni. Ankete in intervjuje sem izvedla v dveh terapevtskih skupnostih za zasvojene ljudi s pridruženimi težavami v duševnem zdravju, to sta terapevtska skupnost Društva Projekt Človek in terapevtska skupnost Zavoda Pelikan – Karitas. Raziskava je majhna in eksplorativna, vzorec ni reprezentativen. Z anketami sem pridobila vpogled v število in dolžino hospitalizacij in obravnav v skupnosti v življenjih anketiranih ljudi, kar sem prikazala na časovnih trakovih. V intervjujih sem pridobila daljše opise, pripovedi in mnenja intervjuvancev o teh obravnavah v institucijah in skupnostih. Zbrani podatki kažejo, da so življenjski poteki oseb z dvojnimi diagnozami pogosto zaznamovani z več hospitalizacijami, včasih tudi z več obravnavami v skupnosti. Pogoste so urgentne hospitalizacije, z rešilcem ali policijo. Zdravljenje brez privolitve je redko. Intervjuvanci imajo z bolnišnicami tako dobre kot slabe izkušnje, prevladujejo izkušnje, ki kažejo na to, da so bili zadovoljni z obravnavo. Tudi odnose z osebjem v bolnišnicah so večinoma opisali kot dobre ali ustrezne, omenili so le dve izrazito slabi izkušnji. Intervjuvanci so terapevtski skupnosti Zavoda Pelikan – Karitas in Društva Projekt Človek opisali drugače kot bolnišnice. Rezultati pokažejo, da so s podporo v terapevtskih skupnostih zadovoljni, odnose z zaposlenimi in s souporabniki so opisali kot dobre, običajne in vsakdanje. V terapevtskih skupnostih je tudi več različnih aktivnosti kot v institucijah. Pomemben del rehabilitacije v skupnostih predstavlja opravljanje smiselnega dela. Ker se različne institucije in oddelki oziroma enote v institucijah zelo razlikujejo in ker se tudi programi terapevtskih skupnosti med seboj zelo razlikujejo, ni mogoče enostavno skleniti, da je obravnava v terapevtskih skupnostih bolj v skladu z načeli normalizacije kot obravnava v institucijah.

Jezik:Slovenski jezik
Ključne besede:komorbidnost, psihiatrična bolnišnica, terapevtska skupnost, komuna, uporabniška izkušnja
Vrsta gradiva:Magistrsko delo/naloga
Tipologija:2.09 - Magistrsko delo
Organizacija:FSD - Fakulteta za socialno delo
Kraj izida:Ljubljana
Založnik:[E. M. Jenko]
Leto izida:2026
Št. strani:148 str.
PID:20.500.12556/RUL-181819 Povezava se odpre v novem oknu
UDK:613.83:616.89
COBISS.SI-ID:281262851 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:16.04.2026
Število ogledov:149
Število prenosov:56
Metapodatki:XML DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:Life Courses of People with Dual Diagnosis and Their Experiences of Institutional and Community Treatment
Izvleček:
This master’s thesis addresses the life courses of people with dual diagnoses, their experiences of treatment in institutions (psychiatric hospitals and prisons), and their experiences of treatment in high-threshold residential programs in the community. In the theoretical part, I first explore different perspectives on addiction and dual diagnoses, describe the characteristics and criticisms of institutional treatment and community-based treatment, and then present the differences between the medical model and the community model and explain the principles of normalization. During my volunteer work, I noticed that some people with dual diagnoses were treated multiple times in hospitals and repeatedly included in community-based programs. I became interested in their life courses and in their experiences of treatment in institutions and in the community. The research uses a mixed-methods approach, combining qualitative and quantitative methods. I conducted 15 questionnaires and five interviews. The sample is non-probability and convenience-based. The questionnaires and interviews were carried out in two therapeutic communities for people with addictions and co-occurring mental health problems: the community of the Društvo Projekt Človek and the community of the Zavod Pelikan – Karitas. The research is small-scale and exploratory, and is therefore not representative. Based on the questionnaires, I gained insight into the number of hospitalizations over the life course of individuals, which I presented using timelines. Through the interviews, I obtained longer descriptions, narratives, and the interviewees’ views on these forms of treatment in institutions and in the community. The collected data show that the life courses of people with dual diagnoses are often marked by multiple hospitalizations, and sometimes also by multiple episodes of community-based treatment. Emergency hospitalizations are common, involving ambulance services or the police. Treatment without consent is rare. Interviewees reported both positive and negative experiences with hospitals, with positive experiences predominating. Relationships with hospital staff were mostly described as good or adequate, with only two distinctly negative experiences mentioned. The interviewees described the therapeutic communities of the Zavod Pelikan – Karitas and the Društvo Projekt Človek differently from hospitals. The results show that they are satisfied with the support provided in therapeutic communities, and they described relationships with staff and with other residents as good, and ordinary. Therapeutic communities also offer a wider range of activities than institutions. Meaningful work represents an important part of rehabilitation in community-based settings. As institutions, as well as individual wards or units within them, differ greatly from one another, and as therapeutic community programs also differ considerably, it is not possible to simply conclude that treatment in therapeutic communities is more in line with the principles of normalization than treatment in institutions.

Ključne besede:comorbidity, psychiatric hospital, therapeutic community, rehab community, user experience

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj