Hidrogeli se zaradi svoje prilagodljive strukture in sposobnosti odzivanja na okoljske dejavnike pogosto uporabljajo za zamreženje in nadzorovano sproščanje malih molekul. V raziskavi smo preučevali difuzivnost kurkumina ter izbranih nizkomolekularnih spojin – etanola, mlečne kisline, glukoze in vanilina v alginatne hidrogele, pri čemer smo se osredotočili na vpliv sestave hidrogela, prisotnosti etanola in dodatka ciklodekstrinov. Difuzijske poskuse smo izvedli pri različnih sestavah hidrogelov in pod različnimi okoljskimi pogoji. Difuzivnost kurkumina smo spremljali z ultravijolično-vidno spektrometrijo in ovrednotili z dejavnikom podobnosti, medtem ko smo difuzivnost ostalih spojin določili z visokozmogljivo tekočinsko in ionsko kromatografijo. Ugotovili smo, da večja koncentracija alginata zmanjša difuzijsko učinkovitost zaradi večje gostote polimerne mreže. Izpostavljenost etanolu je povzročila krčenje hidrogela. Dodatek ciklodekstrinov je na splošno povečal difuzivnost kurkumina, kar je povezano s tvorbo inkluzijskih kompleksov, ki izboljšajo njegovo navidezno topnost. Učinek je bil odvisen od vrste in koncentracije ciklodekstrina, pri čemer je β-ciklodekstrin izkazal najizrazitejši vpliv. Nasprotno difuzivnost glukoze in etanola v prisotnosti ciklodekstrinov ni bila bistveno spremenjena, medtem ko sta imela vanilin in mlečna kislina zmanjšano difuzivnost. Rezultati potrjujejo potencial alginatnih hidrogelov z vključitvijo ciklodekstrinov za nadzorovano difuzijo in selektivno zadrževanje bioaktivnih spojin v živilsko-bioprocesnih aplikacijah.
|